Foto: Simbolna ilustracija UI za Jožedta Zadnikarja
Ko je 23. maja 1962 v majhnem kraju Tocumwal v avstralski zvezni državi Novi Južni Wales umrl Jože Zadnikar, je mnoge, ki so ga poznali, zadela tiha bolečina. Težko so verjeli, da je njihov prijatelj, preudaren, predan in načelen mož, izgubil boj z zahrbtno boleznijo. Umrl je sam, brez družine ob sebi, star komaj 37 let. A za seboj je pustil zgodbo, ki je vredna spomina – zgodbo o iskanju svobode, o ljubezni do domovine in o vztrajnosti, ki je ne ustavijo ne vojne, ne selitve, ne samota.
Rodil se je v Vižmarjah, takrat še vasi nad Ljubljano, danes delu glavnega mesta. Po poklicu je bil motorni mehanik, vendar njegovi darovi niso poznali le enega področja. Bil je izredno nadarjen za jezike, imel bujno domišljijo in ostro razmišljanje, ki je pogosto navdihovalo tudi druge. Njegov prijatelj, ki ga je spremljal del poti, je zapisal, da ga je prav Jože pogosto spodbujal k pisanju in mu podajal dragocene zamisli.
A Jožetovo življenje ni bilo brez pretresov. Med drugo svetovno vojno so ga nemške sile prisilno mobilizirale v Hitlerjevo vojsko in poslale na Norveško. Od tam mu je uspelo pobegniti – pogumno in prebrisano se je vtihotapil na Švedsko, kjer je ostal do leta 1946. Takrat je, kot mnogi, vrnil domov, a ga je nova oblast hitro vpoklicala v vojsko za tri leta. Po služenju je delal v Litostroju in razmišljal o begu nazaj na Švedsko, vendar so ga življenjske poti naposled vodile proti novi domovini – Avstraliji.
Leta 1951 se je skupaj s prijateljem znašel na avstrijskem Koroškem, v Obirskem, kjer je služil pri nekem kmetu. Sledila je pot v Bremen, kjer je čakal na ladjo, ki ga je odpeljala v novo življenje. Po prihodu v Avstralijo sta s prijateljem nekaj časa preživela v znanem migrantskem taborišču Bonegilla, nato pa sta se ločila – Jože je odšel na aerodrom v Tocumwalu, kjer se je pozneje redno zaposlil pri železnici. Leta 1955 je uspešno opravil izpite pri direkciji železnic zvezne države NSW in ostal zvest svojemu poklicu vse do bolezni.
V Tocumwalu si je ustvaril mirno življenje, toda v njem je gorela neugasla ljubezen do slovenstva. Bil je izredno zavednega duha, ponosen na svoj narod in kulturo. Čeprav se sam ni posvečal pisanju, je bil dragocen sogovornik, motivator in vir idej za druge Slovence v izseljenstvu.
Jože Zadnikar je bil tudi športnik – izjemen strelec in udeleženec motorističnih dirk. Ena njegovih največjih športnih zmag je drugo mesto na motorni dirki v Bandinani v Viktoriji, kar mu je prineslo občudovanje med rojaki in Avstralci.
Ko je začutil, da je zbolel, je odšel po pomoč v bolnišnico v Melbournu. A bilo je prepozno. Vrnil se je v Tocumwal samo še zato, da je tam – v svojem novem kraju, kjer je preživel večino odraslega življenja – v miru dočakal smrt.
Jože Zadnikar je bil samec, a ni bil osamljen. Bil je prijatelj, rojak, mislec in borec. Njegova življenjska pot – od vojne Norveške, nevtralne Švedske, povojne Jugoslavije pa do samotnega avstralskega juga – je zgodba tiste tihe, skromne generacije Slovencev, ki so se kljub vsem preizkušnjam znali nasloniti na svoje korenine in iskati smisel v delu, kulturi in narodni pripadnosti.
Kovček 