Foto: Stilizirana pot UI za Jožetas Bordona – Od Jelerjevpri Ttrstu do Brisbana v Quenslandu
Jože Bordon je bil eden tistih mož, ki so znali povezovati svetove – geografske, kulturne in človeške. Rodil se je 21. junija 1932 v vasi Jelerji, tik nad Trstom, kjer se je meja med slovenskim in italijanskim svetom že v njegovem otroštvu kazala na vsakem koraku – v jeziku, kulturi, veri in vsakdanjem življenju. V tej obmejni krajini, kjer si je bilo treba kruh pogosto priboriti z delom in trmo, je Jože zgodaj spoznal vrednote discipline, marljivosti in vztrajnosti.
Kot mladenič se je vsak dan s kolesom vozil v Trst, kjer se je izučil za mizarja. V tem mestu dveh svetov se je prvič srečal tudi z velikimi športnimi arenami – s kolesom. Bil je izjemen kolesar, ki se je s trdimi treningi in jekleno voljo prebil tudi na mednarodna tekmovanja. Njegova zmage na Poljskem, Češkoslovaškem in v Sloveniji niso bile le športni uspehi, temveč odmev njegove notranje sile, ki je nikoli ni ugasnil.
Leta 1956 je, v iskanju svobodnejšega življenja in več priložnosti, odšel v Avstralijo – najprej v Melbourne, nato v Adelaide, kjer je že živela njegova sestra. Kolesarjenje ga tudi tam ni izpustilo. Celo večje športne družbe so ga vabile v svoje vrste, a Jože je spoznal, da kolesarstvo ne bo njegovo življenjsko poslanstvo. Njegove roke so hrepenele po trdnejših prijemih – po gradnji.
Leta 1958 je sam začel zidati svojo prvo hišo. Kot pravi mojster je opravil vsa dela – razen električnih napeljav. Dve leti pozneje je spoznal življenjsko sopotnico, Euroro Demarchi, rojeno Tržačanko – prav tako s stične točke med italijanskim in slovenskim svetom. Združila ju je skupna življenjska zgodba ob meji, ki pa se je zdaj nadaljevala na drugem koncu sveta. Poročila sta se leta 1960 in ustvarila družino s tremi sinovi – Johnyjem, Alexom in Jimom.
V Queensland so se preselili leta 1979, kjer je Jože začel znova – kot podjetnik v gradbeništvu. Okoli sebe je zbral delavce, zidarje, tesarje in zgradil več domov, ne le zase, ampak tudi za mnoge druge. Vse tri sinove je naučil veščin, prenesel jim je svojo delovno etiko, spoštovanje do orodja, do trdega kruha in do poštenega življenja.
V prostem času pa je bil človek veselja – najboljši oče in dedek, družinski ribič, balinar, mojster žara. Znal je povezati resnobnost dela z lahkotnostjo življenja. V skupnosti je bil izjemno aktiven – v slovenskem društvu Planinka, kjer je sodeloval že ob gradnji društvene dvorane, ter v italijansko-istrijanskem klubu, katerega soustanovitelj in predsednik je bil.
Bil je človek dveh svetov: doma se je gibal med slovenstvom in italijanstvom, v Avstraliji pa je to dvojnost prenesel v novo okolje – kot most med različnimi kulturami. Prav zato je bil tako spoštovan tako med Slovenci kot Italijani. Bil je človek meja, a nikoli razmejevanja – vse življenje je združeval.
Zadnje leto življenja je preživel pri sinu Jimyju. Bil je že slabega zdravja, a je ohranil svojo vedrino in modrost. Umrl je 29. septembra 2020, pokopno slovo pa je bilo 6. oktobra v kapeli Allambe Memorial Park.
Za seboj je pustil sinove in vnuke – Liama, Benjamina, Khaia, Amelio, Zanea, Angelino in Taja – ter zgodbo, ki pove več kot le življenjepis. Pove, kako je mogoče premostiti razdalje, zgraditi mostove med narodi in pustiti sled, ki ostane.
Jože je znal reči, da je Avstralija »the best country in the world«, a je Slovenijo nosil v srcu. Naj mu bo rahla avstralska zemlja in naj ga nebeški Oče poplača za vse, kar je storil – za svojo družino, skupnost in za človečnost, ki ne pozna meja.
Kovček 