Foto: Sombolna ilustracija UI za Miloša Bratoša
Izguba, ki jo le redki opazijo, je najtišja. In prav takšna je bila usoda Miloša Bratoša – tih, skromen in prezrt človek, ki je tiho odšel s tega sveta, kot je večino časa tudi živel.
Miloš se je rodil v Veliki Pristavi pri Pivki, v kraju, ki ga je pustil za seboj, ko se je odločil za pot v daljno Avstralijo. V njej je iskal boljši kos kruha in morda tudi priložnost za nov začetek. A življenje v tuji deželi ni bilo lahko, še posebej za tiste, ki so ostali sami. Približno deset let je delal za različna podjetja v Novi Južni Walesu, tiho in zvesto, brez večjih zahtev – kot da ne bi hotel preveč motiti sveta, ki ga ni nikdar zares sprejel.
V zadnjih letih njegovega življenja so mnogi opazili, da se je umikal ljudem. Živci so mu začeli pešati, postal je samotar. Stanoval je v skromni sobici na naslovu 7 Victoria Street v Woollahri. Tam je preživel svoje zadnje dneve v Sydneyju – neviden med množico, sam s svojimi mislimi in spomini, ki jih je najbrž delil le z molkom.
Nekega oktobrskega jutra je odšel. Usedel se je v svoj avto in povedal, da ga vleče pot – najprej v Coomo, morda naprej proti Zahodni Avstraliji. Nihče ni slutil, da bo to njegova zadnja vožnja.
Enajstega novembra so ga našli mrtvega ob avtomobilu sredi osame pri kraju Norseman, 120 milj južno od Kalgoorlieja v Zahodni Avstraliji. Policisti, ki so prišli na prizorišče, niso odkrili znakov nasilja ali ropa. Le telo moža, ki je obležal tam, kjer se je ustavilo njegovo srce – v suhi in pusti pokrajini, daleč od doma, daleč od ljudi.
Poskušali so najti njegove sorodnike, predvsem brata Ivana iz Wollongonga, a zaman. Nihče se ni oglasil. In tako so ga 14. novembra pokopali tam, kjer je umrl – na katoliškem pokopališču v Norsemanu. Brez sorodnikov, brez prijateljev, brez pogrebcev, ki bi jokali za njim.
A Miloš ni bil povsem pozabljen. Njegovo ime se je še oktobra pojavilo v naročniški knjigi slovenskega časopisa, ki ga je zvesto plačeval vse od leta 1959. Tudi v SKLAD je prispeval – skromnih šest dolarjev, ki pa povedo več o njegovem srcu kot številke o njegovem imetju.
Miloš Bratoš ni bil znan, ni pustil družine, ni imel potomcev. A bil je človek. Slovenec, ki je v tujem svetu hodil svojo pot – tiho, odmaknjeno, in na koncu – tragično sam.
Naj bo ta zgodba vsaj skromen kamenček na njegovem neoznačenem grobu. Da ne ostane povsem pozabljen.
Kovček 