Foto: Simbolna ilustracija UI za arhitekta Božidarja Počkaja
Božidar Počkaj se je rodil leta 1916 v Vipavi, sredi slikovite doline med vinorodnimi griči in burjo, ki je pogosto oblikovala značaj tamkajšnjih ljudi. Bil je eden tistih, ki so že zgodaj pokazali posebno občutljivost za prostor in obliko, kar ga je vodilo na pot arhitekture. V času po drugi svetovni vojni ga je življenjska pot ponesla daleč stran od domačega kraja – v Avstralijo, kamor je emigriral okoli leta 1950. Nova domovina mu je ponudila priložnost, da s svojim znanjem, občutkom za estetiko in delovno vnemo pusti sledi na drugem koncu sveta.
Središče njegovega ustvarjanja je bilo mestece Cooma, ki je v tistem času doživljalo razcvet zaradi enega največjih infrastrukturnih projektov v avstralski zgodovini – projekta Snowy Mountains, kjer so gradili hidroelektrarne, jezove in predore za oskrbo države z energijo in vodo. Cooma je postala zbirališče in začasni dom za delavce z vsega sveta, tudi za številne Slovence. Medtem ko so eni gradili s svojimi rokami, je Božidar Počkaj gradil s svinčnikom, ravnilom in vizijo.
Počkaj je bil po poklicu arhitekt in gradbenik, vendar ni bil običajen risar načrtov. Imel je izreden občutek za lepoto, harmonijo in naravno umeščenost stavb v prostor. Posebej ga je navdihovala švicarska (alpska) arhitektura, kar je morda povezano tudi z njegovo življenjsko sopotnico, Emmo Hermino Vettiger, doma iz Švice, s katero se je poročil leta 1951. Njune skupne korenine v alpskem prostoru so se združile v njegovem ustvarjanju: Počkaj je oblikoval številne hiše in zgradbe v Coomi in pozneje tudi v Canberri, ki so izstopale po značilni alpski estetiki – strmih strehah, lesenih detajlih, balkonih in prisrčni domačnosti. Tovrstna arhitektura je s svojo toplino vnašala evropski duh v avstralsko pokrajino in hkrati ustvarjala občutek zavetja za mnoge evropske priseljence, ki so hrepeneli po domačem vzdušju.
Njegovi načrti niso bili le tehnično dovršeni, temveč tudi umetniški. Ni presenetljivo, da je Počkaj gojil tudi ljubezen do slikarstva, predvsem oljnega. Njegove slike so pogosto upodabljale naravo, tisto domačo in novo, ki jo je občudoval v pokrajinah Novega Južnega Walesa in Avstralskega glavnega teritorija.
Božidar Počkaj ni bil glasen človek, temveč tih ustvarjalec, ki je zgradil most med svetovoma – med Evropo in Avstralijo, med tehničnim in umetniškim, med nostalgijo in prihodnostjo. Umrl je 13. maja 1970 v Canberri, po večletnem boju s srčno boleznijo. Pogrebna maša je bila darovana v cerkvi v Manuki, pokopan pa je na canberrskem pokopališču. Za njim žalujejo žena Emma, trije otroci, številni prijatelji in vsi, ki živijo v domovih, oblikovanih z njegovo roko in vizijo.
Božidar Počkaj ostaja v spominu kot arhitekt z dušo umetnika, ki je znal ujeti toplino doma in jo postaviti v nov svet, kjer so mnogi iskali zavetje in novo življenje.
Kovček 