Foto: Simbolna ilustracija UI za Antonijo Nemec
Antonija Nemec, rojena 20. julija 1891 v Tolminu, je bila ena izmed tistih neustrašnih primorskih žena, ki so že v mladosti stopile na pot čezmejnega iskanja dela in dostojanstva. Kot številne druge dekleta iz Posočja in Goriške, je tudi Antonija odšla v Egipt, kjer je v Aleksandriji ali Kairu kot “Aleksandrinka” služila kot gospodinjska pomočnica ali varuška. V neznani deželi, daleč od doma, je s pridnostjo, spoštovanjem in trdno vero zaznamovala začetek življenjske poti, ki je bila vse prej kot lahka.
Ko se je iz Egipta vrnila domov – še pred izbruhom druge svetovne vojne – se je poročila z Emilom Nemcem in si ustvarila družino v Biljah. A spokojnega družinskega življenja ni trajalo dolgo. Vojna vihra ji je vzela moža, ki je padel v zadnji vojni. Antonija je ostala sama s tremi otroki – Mirjam, Rihardom in Danilom – in ponovno je morala zbrati notranjo moč, da jim zagotovi prihodnost.
Po koncu vojne je z otroki odšla v italijanska begunska taborišča, kjer so preživeli težka leta negotovosti. Leta 1950 pa so kot mnogi drugi Slovenci iz begunskih vrst emigrirali v Avstralijo – v neznan svet, a z veliko upanja.
Antonijina zgodba v Avstraliji je zgodba tihih, močnih žensk, ki so s svojo prisotnostjo in neomajno skrbjo postavljale temelje slovenski skupnosti na novem kontinentu. Večino časa je preživela pri hčerki Mirjam, poročeni Špacapan, v East Brunswicku, kjer je našla topel dom. Mirjamin mož Simon je bil dejaven član Slovenskega doma Melbourne (SDM), znan tudi po svoji tiskarni, ki je brezplačno tiskala številne publikacije za slovensko skupnost in cerkev.
Obiskovala je tudi sina Riharda, ki se je uveljavil kot priznan veterinar v Hawthornu. Tretji sin, Danilo, je postal kemični inženir ter je v času njene smrti deloval na Sardiniji. Uspeh njenih otrok v novi domovini je bil tiha nagrada za njeno dolgoletno požrtvovalnost in vero.
Antonija je do zadnje bolezni uživala dobro zdravje.. Zadnje dni je preživela v Caritas Christi Hospicu v Kewu, kjer je 28. avgusta 1972, umrladu. Pogreb je potekal 31. avgusta. Po zadušnici v slovenski cerkvi je bila pokopana na Keilorskem pokopališču, med grobove številnih slovenskih rojakov, ki so prav tako iskali mir in dom v Avstraliji.
Antonijino življenje priča o moči žensk, ki so se brez pritoževanja podale v svet, se vračale, izgubljale in ponovno gradile. V njenih očeh je bilo zapisano trpljenje večih svetov, a tudi neugasljiva vera v dobroto življenja. Bila je Aleksandrinka, begunka, vdova, mati, babica – in predvsem ponosna Slovenka.
Kovček 