Foto: Simbolna ilustracija UI za Zvonka Urbančiča
Zvonko Urbančič je bil eden tistih mladih fantov, katerih življenjska pot se je komaj začela risati, pa je bila kruto in prezgodaj prekinjena. Rodil se je 18. februarja 1950 v Vršcu v Banatu – mestu, ki leži v današnji Srbiji, a je takrat pripadalo Socialistični republiki Srbiji znotraj nekdanje skupne države Jugoslavije. Njegova starša, oče Boris, doma iz Slovenskega Primorja, in mati Stanislava, rojena Bradač iz Brežic, sta v tem kraju začasno živela kot številni drugi Slovenci, ki jih je vojna ali povojna potreba po delu ponesla po različnih delih federacije.
Družina Urbančič se je 11. decembra 1969 izselila v Avstralijo in se naselila v Melbournu, kjer si je z novo energijo začela ustvarjati življenje. Zvonko, tedaj komaj polnoleten, se je s starši in bratom Vilkom vključil v novo okolje in si začel tlakovati svojo pot. Avstralija v tistem času ni bila le obljubljena dežela – bila je tudi država, ki je sodelovala v vietnamski vojni.
V zgodnjih sedemdesetih letih je v Avstraliji veljal sistem vojaškega naborništva na osnovi žrebanja – če si bil rojen v določenem letu in je bil tvoj rojstni datum izžreban, si moral služiti obvezni vojaški rok, pogosto tudi v tujini. Zvonko je bil eden tistih, ki jih je doletela ta usoda. Moral je obleči vojaško suknjo in bil poslan na bojišča Vietnama – vojne, ki je terjala mnoga življenja, in ki je številnim mladim moškim pustila trajne rane, tako fizične kot duševne. Zvonko se je s tega pekla srečno in zdrav vrnil ter pred kratkim uspešno zaključil vojaški rok.
Po vrnitvi se je zaposlil kot mehanik v mestu Seymour, kjer je skušal zaživeti mirno življenje. A 13. marca 1973, proti večeru, se je zgodila huda prometna nesreča na Hume Highway, približno 17 milj severno od Seymourja. Zvonka so v kritičnem stanju prepeljali v bolnišnico v Mooroopno, kjer pa mu žal niso več mogli pomagati. Umrl je star komaj 23 let.
Slovenska skupnost v Melbournu se je globoko ganjena poslovila od Zvonka. 16. marca je bila v slovenski cerkvi pogrebna maša, sledila je upepelitev na pokopališču v Fawknerju – po želji staršev, ki niso izključevali možnosti, da bi se nekoč vrnili v domovino in s seboj vzeli tudi njegove posmrtne ostanke.
Zvonkova zgodba je žalostna, toda vredna spomina. Bil je sin slovenskih staršev, ki so sanjali o boljši prihodnosti. Bil je prisiljen nositi težo zgodovinskega trenutka – rojen v tujini, poslan v vojno, kjer ni šlo za njegovo domovino, in nato tragično preminul na tujih tleh. Vsem, ki so ga poznali in ga ljubili, zlasti staršem in bratu, gre globoko sočutje. V naših srcih pa naj ostane spomin na mladega moža, ki ni iskal slave, a je v življenju nosil veliko bremen.
Kovček 