Foto: Simbolna ilustracija UI za Elizabeto Cej rojeno Fon
Ko je Elizabeta Fon kot mlado dekle zapuščala domače kraje pod Goriškimi griči, ni slutila, da bo njeno življenje potekalo med tremi celinami. Rojena v začetku 20. stoletja je, tako kot številne Primorke, izkusila težo revščine, italijanskega fašizma in omejenih možnosti doma. A Elizabeta ni šla sama v svet. Že v mladosti jo je pot povezala z Jožefom Cejem, doma iz Šempasa pri Gorici, ki je leta 1924 kot komaj 22-letni fant odšel v Aleksandrijo v Egipt.
V mestu pod Sredozemskim soncem, med palmami, tramvaji in bazarji, sta si ustvarila dom. Elizabeta je kot številne slovenske aleksandrinke sprva opravljala gospodinjska dela, a kmalu sta z možem živela samostojno življenje – skupaj. Medtem ko so številne druge Primorke v Egiptu preživljale osamljena leta, ločene od družin in brez zagotovljene prihodnosti, je bila Elizabeta med tistimi srečnicami, ki so v tujem svetu našle oporo in ljubezen – svojega moža Jožefa.
Njuno življenje v Egiptu je trajalo skoraj tri desetletja. Tam so se jima rodili otroci, med njimi sin Franc in hči Nada. Aleksandrija jima je ponujala kruh, delo in mir, dokler se svet ni znova premaknil. Po drugi svetovni vojni, ko se je politično in družbeno okolje v Egiptu za tujce začelo zaostrovati, sta Elizabeta in Jožef znova sprejela pogumno odločitev: odhod v neznano Avstralijo. Marca 1953 sta z ladjo Australia priplula v Sydney in začela znova – tretjič.
V Avstraliji je Jožef dolga leta delal kot elektromehanik pri podjetju Elevators Pty. Ltd.. Bil je vesten, strokoven, spoštovan sodelavec. Elizabeta je medtem kot skrbna mati in žena znova ustvarjala dom, zdaj na povsem drugem koncu sveta. Čeprav je nosila izkušnje aleksandrinke – ženske, ki se je zaradi revščine in zgodovinskih okoliščin podala v svet – je bila njena usoda drugačna: imela je družino, sopotnika, s katerim sta skupaj prenašala izzive in se veselila malih zmag vsakdanjika.
Njuno življenje v Avstraliji je potekalo v senci velikih selitev, a tudi v svetlobi povezanosti in spoštovanja do korenin. Elizabeta je umrla dvanajst let pred možem, nekje okoli leta 1962, v novem domu v Sydneyju. Jožef ji je sledil 22. junija 1974, po kratki bolezni. Pokopana sta skupaj, na pokopališču Northern Suburbs v North Rydeju. Njuna zgodba ni le zgodba o emigraciji – je zgodba o zakonski zvestobi, o zaupanju in skupni rasti med razpokami zgodovine.
Kovček 