Foto: Sibolna ilusttracija UI za Viktorja Lauka
Sredi prazničnega decembra, ko so bile misli številnih izseljencev usmerjene k domu in bližnjim, je slovensko skupnost v Melbournu pretresla otožna novica: v zgodnjih urah ponedeljka, 16. decembra 1974, je v bolnišnici ugasnilo srce Viktorja Lauka, prisrčno imenovanega “Laukov ata”. Umrl je v 78. letu starosti, a v srcih vseh, ki so ga poznali, je ostal mlad – vedrega duha, iskrive besede in gorečega srca za vse, kar je bilo slovensko.
Rodil se je 20. aprila 1897 v Trbonjah blizu Dravograda, kot otrok živahen in razigran. Leta 1925 se je v Celju poročil z Ido Sebastijan iz Vuhreda, zvesto življenjsko sopotnico, ki mu je stala ob strani vse do konca. Doma je bil zaposlen kot ekspeditor na žagi, a burni časi po drugi svetovni vojni so ga vodili čez mejo – najprej v Avstrijo, nato leta 1952 v Avstralijo, kjer se je pridružil sinu Marjanu. Štiri leta kasneje je za njima prišla še njegova Ida, in skupaj so si ustvarili novi dom v Grenroyu.
Čeprav že v zrelih letih, je Viktor z neizmerno delavnostjo in življenjsko energijo kmalu postal nepogrešljiv del slovenske skupnosti. Bil je reden obiskovalec vseh prireditev, njegov dom pa je bil odprt za vsakega rojaka.
Zadnja leta mu je zdravje začelo pešati, srce mu je vse pogosteje ponagajalo. A tudi v bolezni ni izgubil volje do življenja. Ko se je skupnost pripravljala na proslavo 20-letnice društva SDM, je komaj zadrževal željo, da bi bil prisoten. Sin Marjan mu je dan pred smrtjo izpolnil zadnjo željo – peljal ga je na elthamski griček, kjer se je lahko še enkrat srečal s prijatelji, se poveselil in nasmejal.
To je bil njegov zadnji obisk med svojimi. Dva dni pozneje so v cerkvi molili zanj rožni venec, nato pa ga na Keilorskem pokopališču pospremili v večni počitek. Na njegovo krsto so nasuli slovensko zemljo – simbol ljubezni do domovine, ki je ni nikdar pozabil
Kovček 