Foto: Simbolna ilustracija UI za Petra Kolarja (Nemčija)
Peter Kolar, rojen leta 1923 v Bučah na Kozjanskem, je bil eden izmed tistih neopevanih junakov slovenskega naroda, ki so se kljub težkim življenjskim preizkušnjam znali boriti za dostojanstvo, dom in družino. Njegova življenjska pot je bila prežeta z bolečino in tišino.
Odraščal je v številčni družini z osmimi brati in sestrami. Bil je še zelo mlad, ko ga je vihra druge svetovne vojne, kot številne druge iz slovenskega Štajerskega, vpoklicala v nemško vojsko. Poslali so ga na vzhodno fronto – v brezmejne in krute ruske prostranstva, kjer se je boril ne po svoji volji, temveč po ukazu okupatorske oblasti. Od tam se je čudežno vrnil – toda kot stoodstotni vojni invalid. Njegovo telo je bilo zaznamovano za vse življenje, toda duša je ostala trdna.
Ker ni bil več zmožen za fizično delo, si je Peter smisel našel v veri. V domači župniji je brez plačila opravljal delo cerkovnika. S tihim korakom in predanostjo je skrbel za cerkev, pripravljal oltar, zvonil ob pogrebih in praznikih, in kljub skromnemu življenju ohranjal človeško toplino. Svojo življenjsko sopotnico Angelo in tri otroke je ljubil z vso močjo, ki mu jo je dajalo ranjeno telo.
Toda razmere doma so bile težke. Invalidnina ni zadostovala za preživetje, otroci so rasli, hiša je bila stara in prihodnost negotova. V iskanju dostojnega življenja se je Peter odločil za korak, ki je bil v tistem času za mnoge skorajda junaški: preselil se je v Nemčijo, v kraj Bierbach pri Homburgu. Tam se je pridružil prvi generaciji slovenskih delavcev, ki so s trdim delom in močno voljo gradili temelje slovenske skupnosti v Nemčiji.
Čeprav je bil telesno omejen, ni iskal pomoči, temveč poti. S podporo družine, ob skromnosti in odrekanju, mu je uspelo zgraditi hišo. Ni bila velika, a je predstavljala simbol njegove trme, delavnosti in očetovske skrbi. V njej je ponovno zaživel kot mož, oče in Slovenec v tujini. V krogu domačih je našel mir, ki mu ga mlada leta niso ponudila.
Peter Kolar je umrl 19. junija 1998. Njegovo življenje ni bilo zaznamovano z bleščavimi dosežki ali javnimi nastopi, pač pa z globokim dostojanstvom in neomajno zvestobo veri, družini in narodu. Njegova zgodba ostaja tiha, a močna. Je zgodba o človeku, ki je sredi izgube in invalidnosti našel novo pot, zapustil dom, da bi znova zgradil dom – zase in za svoje. V tujini, a z dušo doma.
Kovček 