Foto: Simbolna ikusttracija UI za Katarino Gregorič
Katarina Gregorič se je rodila 12. decembra 1891 v vasi Vogrsko na Primorskem, v času, ko je življenje pod Avstro-Ogrsko še vedno teklo po ustaljenih tirnicah podeželskega sveta. A zgodovina ni prizanašala njenemu rodu. Prva svetovna vojna je razdejala soško dolino, Italijani so Primorsko zasedli in mnogi so v iskanju boljšega kruha odhajali čez morja. Med njimi tudi Katarina.
Njena pot jo je peljala v Egipt, v nekoč bleščečo Aleksandrijo, ki je pod britansko upravo privabljala množico Evropejcev. Tam je dolga desetletja živela in delala, najbrž med drugimi slovenskimi ženskami, ki so v tujih domovih skrbele za otroke in gospodinjstva. Aleksandrija – mesto sonca, vročine in muezinskih klicev – je bila njen dom skoraj štirideset let.
A leta so tekla. Svet se je spreminjal in tudi Egipt ni bil več to, kar je bil. Leta 1965, stara že skoraj 74 let, se je Katarina vkrcala na zadnjo vožnjo ladje Roma proti Avstraliji. Njena pot ni bila več avantura, temveč selitev v mir, k sinu Ivanu v Melbourne, ki je bil že ugleden in spoštovan član slovenske skupnosti.
Ivan je želel zanjo urediti mirno starost v svojem domu v East Doncastru. Toda Katarino je nekaj vleklo drugam – h slovenski cerkvi, med ljudi, ki so govorili njen jezik in molili njenega Boga. Po letih v muslimanskem svetu, kjer so verski običaji bili drugačni, se je zdaj v Avstraliji želela znova potopiti v domačo, katoliško duhovnost. Ni hotela udobja – želela je bližino tiste svetlobe, ki jo je nosila v srcu od otroštva.
Ivan je razumel. Koliko otrok bi le zamahnilo z roko! A on ji je našel sobico blizu slovenske cerkve in skupnosti, jo vozil na obisk domov in v cerkev, kadar koli si je zaželela. S tem ni le izkazoval dolžnosti – temveč ljubezen. Mnogi so opazili: »Le redki tako razumejo svojo mamo.«
Katarina je tako v zadnjih letih doživela, kar je iskala: domačo besedo, slovensko pesem in mašo, sestrinsko nego v Slomškovem domu in družbo, ki ji je vračala dostojanstvo starosti. Bila je preprosta, prijazna žena, ki se je znala po domače razgovoriti. In vsi so jo imeli radi.
Le nekaj dni pred smrtjo, ko je bila potreba po medicinski oskrbi večja, so jo prepeljali v bolnišnico Cedar Court v Glen Irisu. Tam je 24. julija 1975 v miru sklenila svojo dolgo življenjsko pot. Pokopana je bila na pokopališču v Templestowu – daleč od Vogrskega, a med svojimi.
Katarinina zgodba ni zgodba o velikih dejanjih, temveč o tihem dostojanstvu, preizkušnjah izseljenstva in globoki zvestobi veri. Morda je šele v Avstraliji – po letih med tujimi jeziki, običaji in molitvami – v miru znova začutila korenine svojega krščanskega sveta.
Njeno ime ostaja zapisano med tistimi, ki so potihem gradili mostove med domovino in novimi bregovi.
Kovček 