Foto: Simbolna ilustracija UI za Marijo Moschetti
Vasica Podskrajnik pri Cerknici, stisnjena med notranjske hribe, je konec 19. stoletja pogosto spremljala dekleta, ki so s kovčkom v roki in upanjem v srcu odhajala v svet. Ena izmed njih je bila tudi Marija Šparenblek, rojena 16. septembra 1889. Že kot mlado dekle je zapustila rodno Notranjsko in se, kot številne »Aleksandrinke«, podala v Egipt.
V Aleksandriji je preživela skoraj štiri desetletja svojega življenja. Tam je ne le služila kruh, ampak je našla tudi ljubezen in si ustvarila dom – poročila se je in prevzela možev priimek Moschetti. Egipt je bil za mnoge begunke in emigrantke dežela priložnosti, a tudi dežela odrekanj. Marija se je znašla v vrtincu mešanih kultur, velikih pričakovanj in vsakdanjih dolžnosti – toda nikoli ni pozabila svojega porekla.
Leta 1950, ko se je tudi egiptovska emigrantska skupnost začela razkrajati, sta z možem zapustila vroči pesek Afrike in se preselila v Avstralijo. V novem svetu je Marija znova dokazala svojo podjetnost in trdoživost: odprla je modni salon in več let ustvarjala elegantne kreacije za avstralske dame. Čeprav že v letih, ni nikoli izgubila volje do dela.
A starost ne prizanaša. Pred mnogimi leti je resno zbolela. Zdravniki so že šteli dneve. Njen mož je takrat – previdno in z ljubečo skrbjo – poskrbel za vse potrebno, tudi za pogreb, če bi jo smrt ujela nepričakovano. A življenje je imelo drugačne načrte: Marija je okrevala, moža pa je kmalu zatem zadela kap in so ga pokopali. S tem je ostala sama – brez moža, brez otrok, toda ne brez ljubezni.
Zadnja leta je preživela v hostlu za oslepele Villa Madonna v Prahranu pri Melbournu. Tam je življenje ugašalo počasi in tiho, vid se ji je popolnoma stemnil, a njen duh je ostajal pokončen. Ob njej je bila vselej predana nečakinja gospa Vučkova, ki ji je z nežno skrbjo in sočutjem lajšala zadnja leta življenja.
Marija Moschetti, rojena Šparenblek, je umrla 5. avgusta 1975, stara skoraj 86 let. Zadušnica je bila darovana v kapeli hostla, kjer je tudi tiho živela. Pokopali so jo poleg moža na carltonskem pokopališču. V domovini za njo žaluje sestra, druga sestra jo je preživela v Kanadi, v Avstraliji pa dve nečakinji – delno razpršena družina, a povezani z nitmi spominov.
Marijina zgodba je zgodba številnih Aleksandrink: iz majhnih slovenskih vasi so odšle v svet, v iskanju kruha in dostojanstva. Pustile so sled – v tujih mestih, v družinah, ki so jih služile, in v srcih tistih, ki so jih poznali. Marija Moschetti – ime, ki naj ne utoneta v pozabo.
Kovček 