Foto: Simbolna ilustracija UI za vas Hrušica pri Podgradu
Bil je večer, sreda 6. oktobra 1976, ko je v tišini svojega doma v South Wentworthvillu nenadoma zaspal Jože Torjan, dober človek, prijatelj in zavedni Slovenec. Imel je komaj 52 let. Rodil se je 20. januarja 1924 v Hrušici pri Podgradu, v kraju, ki mu je bil vedno blizu – ne le v spominih, ampak tudi v srčnem utripu vsakdana.
V Avstralijo je prišel 1958, kot mnogi drugi, z željo po delu in boljšem življenju. Zaposlil se je pri mestni vodni upravi, kjer je vse do zadnjega dne vestno opravljal delo električnega asistenta. Bil je cenjen med sodelavci, saj je delo opravljal natančno, odgovorno in z veliko predanostjo – kot da bi s tem hotel vračati za priložnost, ki mu jo je dala nova domovina.
A čeprav se je povsem vključil v avstralsko vsakdanjost, njegovo srce nikoli ni zares zapustilo Hrušice. Prav tja, v domačo vas, se je pred štirimi leti vrnil, da si ustvari družino. V Podgradu se je poročil z Angelo Božič in skupaj sta se vrnila v Avstralijo, kjer sta si ustvarila topel dom. A Jože je vedno govoril o Hrušici – o domači hiši, o družini, o otroštvu pod mogočnimi hribi. In želja, da bi nekoč tam tudi počival, je bila izrečena tiho, a jasno.
Ko ga je smrt prehitro vzela, so se z žalostjo zbrali prijatelji in rojaki pri cerkvi sv. Rafaela. Cerkev je bila polna – ne le ljudi, temveč spoštovanja. Bil je del slovenske skupnosti, človek, ki ni veliko govoril, a je vedno pomagal. Pokazal je, da zvestoba domovini ni le v besedah, temveč v dejanju – v poštenem delu, v ohranjanju jezika in običajev, v tem, da nikoli ne pozabiš, od kod si prišel.
Teden po njegovi smrti so izpolnili njegovo željo. Njegovo truplo je bilo prepeljano v domačo Hrušico in položeno k večnemu počitku na domačem pokopališču. Ob njem so žalovali žena Angela, bratje Anton, Alojzij in še en brat v domovini, ter ostarela mati. Njegov oče je preminil pred dvema letoma.
Jože Torjan je pustil sledi – tihe, a globoke. V stroki, v skupnosti, predvsem pa v srcih tistih, ki so ga poznali. In Hrušica – njegova prva in zadnja postaja – ga danes nosi v spominu kot sina, ki se je vedno vračal.
Kovček 