Foto: Simbolna ilustracija UUI za Mirka Brenčiča
V soboto, 13. decembra 1981, ko je Melbourne že utripal v predbožični naglici, se je v sredi mestnega vrveža tiho končalo življenje Mirka Brenčiča. Na tržnici, kjer je morda ravno izbiral sadje ali poslušal ropot prodajalcev, ga je zadela srčna kap. Padcu je sledila smrt. Tako nenadno, tako nepričakovano. Ob krsti, in ob pogrebni maši naslednji dan, so se v tišini vrstila vprašanja o človeku, ki je med Slovenci živel skoraj neopazno.
Mirko se je rodil 8. januarja 1912 v Beričevem pri Ljubljani. Njegovo otroštvo je zaznamovala bolečina — mati mu je umrla, ko je bil star komaj štirinajst let. O očetu ni govoril, o sorodnikih tudi ne. Sam je dejal, da jih nima – ne v Avstraliji, ne doma v Sloveniji. V tej besedi »sam« je bilo pri njem nekaj dokončnega, kot da se je z njo sprijaznil in si jo položil kot obliž na srce.
V Avstralijo je prispel že dolgo nazaj, kot eden izmed tistih tiho priseljenih, ki jih ni nihče posebej opazil. Dolga leta je preživel v rudarskem kraju Mt. Isa v Queenslandu, kjer je bilo vroče sonce, trdo delo in morda tudi nekaj tovarištva. A zdravje ga je izdalo in zdravnik mu je svetoval selitev. Preselil se je v Melbourne z upanjem, da bo tam našel nekaj miru, mogoče celo dom — skromno hišico, kjer bi lahko v tišini in dostojanstvu preživel svoja zadnja leta. A ni mu bilo dano. Komaj nekaj tednov po prihodu ga je prehitela smrt.
Zanj ni bilo družine, ki bi žalovala, ne otrok, ki bi se ga spominjali, ne žene, ki bi prižgala svečo. Pa vendar ni odšel povsem sam. V slovenski skupnosti se je našla tiha prisotnost ob krsti, in spoštljiv korak do keilorskega pokopališča. Nekdo ga je vendarle pospremil. Morda nismo poznali njegovih sanj, njegovih strahov ali njegovih veselih trenutkov, a poznali smo ga kot človeka, ki si je želel le košček miru.
Naj počiva v tem miru, ki ga je zaman iskal na koncu sveta.
Naj mu tišina prinese to, kar mu je življenje odreklo — toplino bližin
Kovček 