Foto: Simbolna ilustracija UI za Franka Smolkoviča
Ko je 9. avgusta 1982 v zgodnjih jutranjih urah v tišini svojega doma v Camberwellu za vedno zatisnil oči Frank Smolkovič, se je končala ena najdaljših in najosamljenejših poti, kar jih je prehodil kdo izmed slovenskih izseljencev v Avstraliji. Umrl je v spanju, skoraj zagotovo zadet od kapi. A še bolj kot bolezen ga je tiho in počasi ugašalo življenje samo – polno pričakovanj, ki se niso nikdar uresničila.
Frank je bil rojen 16. novembra 1900 v Šabarskem pri Ljutomeru. Bil je med prvimi Slovenci, ki so po prvi svetovni vojni iskali boljši jutri v oddaljeni Avstraliji. Leta 1926 se je v Štrigovi poročil s Heleno Kumparič, že z mislijo, da bo prav z njo ustvaril novo življenje onkraj oceana. Dve leti pozneje, 1928, se je kot pionir izseljevanja odpravil sam, z upanjem, da bo kmalu sledila tudi žena s tremi otroki. A čas in razmere so bile neusmiljene. Namesto združitve je prišla ločitev – postopna in tiha. Otroci so odraščali brez očeta, žena Helena je umrla, ne da bi še kdaj uzrla soproga. Njihov sin je padel med drugo svetovno vojno. Le ena hči, Marija, se je po vojni preselila k njemu v Avstralijo; druga je ostala doma.
Frank – ali kot so ga vsi, ki so ga poznali, preprosto imenovali “stric” – je v dolgih desetletjih življenja v Avstraliji ohranjal vsaj drobce slovenske pripadnosti. Dolga leta je vestno prihajal k slovenskim mašam in prireditvam. A v poznejših letih, ko so ga začele peči noge in so se spomini zgostili v tišino, se je umaknil vase in v svoj dom. Ni bil človek, ki bi želel usluge. Sam si je pripravljal hrano, sam preživljal večere, sam negoval spomine. Le hčerka Marija ga je redno obiskovala in skrbela zanj, mu čistila hišo in prinašala tiho toplino, ki je pogrevala njegove zadnje dni.
Frank Smolkovič je bil eden tistih, ki so pot utrl drugim – a zanjo plačal visoko ceno. Ceno ločitve, dolgotrajne samote in neizpolnjenega pričakovanja, da se bo družina nekoč vendarle združila. Ko so nad njegovo krsto v četrtek, 12. avgusta, v slovenski cerkvi molili rožni venec in ga dan kasneje pospremili na keilorsko pokopališče, ni bilo veliko govora – a v srcu vseh prisotnih je bila prisotna ganjenost. Ganjenost ob življenju, ki je tiho minilo, a je bilo zgrajeno iz trdih odločitev, zvestobe in hrepenenj.
Kovček 