Foto: Simbolna ilustracija UI za Martina Telicha
V zgodnjih urah drugega avgusta 1982 se je tiho ustavilo srce Martina Telicha, staroste iz Ige vasi pri Starem trgu na Notranjskem, ki je večkrat v življenju sledil klicu daljne Avstralije – a nikdar zares pozabil na domače hribe, gozdove in vasice, kjer se je vse začelo. Bil je sin Notranjske, rojen 30. oktobra 1900, ko je svet še dihal v ritmu preprostosti in tišine, a tudi časa velikih sprememb.
Že kot mladeniča ga je, tako kot mnoge druge Slovence tistega časa, zamikala obljubljena dežela »tam spodaj«, kjer naj bi bilo več dela in manj revščine. Leta 1927 je Martin prvič stopil na avstralska tla. S trdim delom si je pridobival kruh in izkušnje v novem svetu, med drugim tudi kot gradbeni delavec. Po pripovedovanju naj bi celo sodeloval pri gradnji vladne palače v Canberri – simbolu nove prestolnice mlade države. A do dela pri gradnji slovitega sydneyjskega mostu ni mogel priti, saj ni bil rojen v Avstraliji ali v Angliji. Pravila so bila stroga, življenje pa pogosto nepopustljivo.
Po nekaj letih garanja v tujini se je Martin odločil vrniti v domovino. Leta 1934 se je v Begunjah pri Cerknici poročil z Marijo iz bližnjega Topola. Njuna skupna pot se je začela z upanjem, a Martinov duh je bil nemiren – Avstralija ga je znova poklicala. Vendar se je že po enem letu vrnil, kot da bi v srcu čutil, da korenine ostajajo v slovenski zemlji. Začel je trgovino in si ustvaril dom, v katerem je odraščalo šest otrok.
Toda spomini, ki jih je Martin prinesel s prve avstralske izkušnje, so živeli naprej. Njegovi otroci so jih srkali skupaj z očetovimi zgodbami – in ko je po drugi svetovni vojni prišla priložnost, so se trije izmed njih odločili za selitev v očetovo obljubljeno deželo. Vrnili so se tja, kjer je oče nekoč iskal srečo, tokrat sami – verjetno tudi zaradi očetove tihe spodbude in toplih zgodb, ki so znale bolj dišati kot vsak uradni prospekt.
Leta 1966 sta se Martin in Marija, zdaj že v zrelih letih, odločila, da bosta sledila svojim otrokom – tokrat zares dokončno. Na ladji »Marconi« sta skupaj z najmlajšo hčerjo zapustila Slovenijo in priplula v Avstralijo. Najprej so živeli v Canberri, kjer sta se dve njuni hčeri poročili in si ustvarili družini, tretja hči pa se je naselila v Queanbeyanu. Pred štirimi leti se je družina preselila v Melbourne, v predmestje Bundoora, kjer je bilo bližje še eni poročeni hčerki.
Martin je kljub svoji častitljivi starosti ohranil notranjo moč in vero. Ko ga je pred dvema mesecema zadela kap, je kazalo, da si bo opomogel. A srce, ki je prehodilo pot med dvema celinama, se je nenadoma utrudilo. Zadnje poglavje njegove življenjske knjige se je izpisalo v tišini bolniške sobe v Austinu.
Slovo so mu pripravili v slovenski cerkvi v Melbournu, kjer je bil domač med rojaki. Zemske ostanke Martina Telicha je sprejelo pokopališče v Prestonu, a njegov duh – deloma slovenski, deloma avstralski – ostaja razpet med Notranjsko, kjer se je rodil, in avstralsko rdečo zemljo, ki je bila njegova zadnja postaja.
Kovček 