Foto: Simbolna ilustracija UI za brata Turk
Med valovi zgodovine, ki so mnoge Slovence zanesli daleč od domačih gričev in gozdov, se izrisuje nežna in hkrati trdna življenjska zgodba dveh bratov — Martina in Janeza Turka iz Bušeče vasi na Dolenjskem. Čeprav ločena po krajih in usodah, ju je vse življenje povezovala nevidna nit bratovske bližine, delavnosti, spoštovanja in ljubezni do doma in družine.
Starejši Martin, rojen leta 1926, se je po drugi svetovni vojni kot številni Primorci in Dolenjci znašel med tistimi, ki niso mogli ostati v domovini. Njegova prva pot ga je vodila v Južno Ameriko, kjer si je poskušal ustvariti življenje, a ga je kasneje pot zanesla v Avstralijo, v zvezno državo Novi Južni Wales. Tam si je ustvaril dom in postal poznan po svoji gradbeni obrti, s katero si je pridobil zaupanje in spoštovanje skupnosti. Bil je mož reda, tihe odločnosti in delovnih rok. Čeprav je že zgodaj izgubil svojo prvo ženo, je z vdanostjo vzgajal tri sinove, ki so nadaljevali njegovo delo in ime.
Janez, sedem let mlajši, je v vihri povojnih let najprej pristal v begunskem taborišču v Cremoni v Italiji, kjer se je poročil z Mihaelo Oštir, prav tako izseljenko. Leta 1959 sta skupaj z otroki prispela v Avstralijo, na ladji Neptunia, in se ustalila v Geelongu. Bil je miren, tih, topel mož, vedno pripravljen prisluhniti in pomagati. Vse življenje je bil posvečen svoji družini – ženi Mihaeli, hčerki Ireni in sinu Editu. Hčerka Danica, ki je umrla že v otroštvu, pa je za vedno ostala v njegovem srcu kot tih spomin na krhkost življenja.
Oba brata sta si na daljnem kontinentu zgradila dom, vsak v svojem kraju in vsak po svojih močeh, a s skupno usodo: zapustila sta domovino kot pregnanca, a nista izgubila slovenske duše. Eden gradil hiše, drugi dom – a oba sta gradila spoštovanje, dostojanstvo in skupnost.
Martinu je srce odpovedalo marca 1983 v Brewarrini. Janez mu je za tem sledil v smrt le štiri mesece kasneje, julija istega leta, ko so ga našli mrtvega v avtomobilu med Geelongom in Bacchus Marshom. Zdelo se je, kot da je bratovsko srce začutilo praznino…
Danes ležita na dveh krajih — Martin v rdeči prsti Novega Južnega Walesa, Janez v hladni senci cipres na pokopališču Western Cemetery v Geelongu. A duh obeh živi v spominih otrok, prijateljev in rojakov, ki se jih spominjajo kot skromnih, delavnih in človeško toplih mož, ki so v novi domovini pustili slovensko sled.
Njuna zgodba nas spominja, da tudi izseljenstvo, kljub bolečini ločitve, rojeva tihe junake vsakdanjosti, ki s poštenim delom, ljubeznijo in pogumom tiho spreminjajo svet okoli sebe.
Kovček 