Aleksander Mazzitelli  (28) – tih, zvesti sopotnik Aleksandrinke – Štefanije Črmelj

Foto: Simbolna ilustracija UI za Aleksandra Mazzitellija

Aleksander Mazzitelli se je rodil 14. oktobra 1906 v kozmopolitskem mestu Aleksandrija v Egiptu, kjer so se pod soncem severne Afrike križale poti trgovcev, mornarjev, diplomatov in iskalcev boljšega življenja. Bil je član italijanske družine, ki je v tem obmorskem mestu našla svoj dom in delo. Aleksander je odraščal v večkulturnem okolju, kjer so se italijanščina, francoščina, arabščina in grščina mešale kot vonji po začimbah na aleksandrijskih tržnicah. Njegova mladost je bila delno zaznamovana z mirnimi časi in delno s pretresi, ki jih je prinašalo 20. stoletje – a v njegovem življenju je največjo prelomnico pomenilo srečanje z mlado Slovenko.

Štefanija Čermelj, rojena v vasi Škrilje pri Ajdovščini, se je kot ena izmed številnih Aleksandrink – pogumnih žensk iz Primorske – odpravila v Egipt, da bi tam služila kot varuška, pomočnica, gospodinja. Sredi tuje dežele in drugačne kulture sta se njuni poti prekrižali in rodila se je ljubezen, ki je presegla jezik in narodnost.

Poroka leta 1930 je združila dve duši iz različnih svetov, ki sta si ustvarili topel dom sredi včasih zahtevnega okolja. V Aleksandriji sta si zgradila družino: rodili so se štirje otroci – Frank, Rolando, Carmen in mali Marcello, ki pa je, še kot otrok, prezgodaj odšel. Bolečina izgube otroka je v srcih staršev ostala za vedno, a ju ni zlomila – še bolj sta se oklenila drug drugega.

Leta 1957, po desetletjih življenja v Egiptu, sta se Aleksander in Štefanija z otroki izselila v Avstralijo – v novo, neznano deželo. Aleksander je bil tedaj mož v srednjih letih, ki je za seboj puščal rodni kraj, prijatelje in dolg spomin na sredozemske obale, da bi z ženo in preostalimi otroki začel znova. Naselili so se v Box Hillu v Melbournu in tam iskali varnost, delo, prihodnost za naslednjo generacijo.

Aleksander je bil človek tihe zvestobe, potrpežljivosti in družinske navezanosti. V senci žene, ki je znala ustvariti topel dom in stkati vezi z rojaki, je bil on njen oporni steber. Ni bil izpostavljen, a je bil vedno tam – skrbnik, poslušalec, sopotnik. Bil je mož Aleksandrinke, ki je s svojim delom in požrtvovalnostjo zaznamovala več desetletij življenja v tujini, in s tem tudi on – čeprav drugače – nosilec zgodbe o emigraciji.

Zadnja leta življenja so bila za Aleksandra težka. Zaradi bolezni je postal popolnoma odvisen od nege drugih, nazadnje je bil sprejet v geriatrično bolnišnico Willsmere, kjer je umrl v soboto, 20. aprila 1974. V teh zadnjih mesecih ga je, tako kot vse življenje, ob strani spremljala žena Štefanija – kot nekoč v Aleksandriji, kot v težkih letih priseljevanja in v novem domu v Avstraliji.

Za seboj je pustil otroke in vnuke, ki so v novi domovini nadaljevali življenjsko pot. Aleksander Mazzitelli je bil tiha priča stoletja sprememb in selitev – človek, ki je zvesto stal ob strani ženi, ki je iz svojega življenja naredila žrtev in poslanstvo. Bil je del širše zgodbe, ki se piše z majhnimi črkami, a velikimi dejanji.

Komentiraj