Foto: Simbolna ilustracija UI za Ivana Erzetiča
Ko je 26. maja 1891 v vasi Slapnik v Goriških Brdih na svet prijokal Ivan Erzetič, si nihče ni mogel predstavljati, da bo njegovo življenje zaznamovala pot, dolga več kot polovico sveta. Slapnik, obdan z vinogradi, oljkami in s soncem obsijanimi griči, je bil kraj, kjer se je življenje merilo z letino in trgatvijo. A mladeniču je bila usoda namenila širši obzorji.
Po prvi svetovni vojni so številni Primorci bežali pred negotovostjo, gospodarsko stisko in novimi političnimi razmerami pod Italijo. Ivan se je odločil za korak, ki je bil tedaj izjemno redek – odhod v Avstralijo. Leta 1923 je skupaj z ženo Ido s Kojskega in njunim osem mesecev starim sinčkom stopil na ladjo, ki ju je popeljala proti novi celini. Potovanje je bilo dolgo in naporno. Prečkali so morja, kjer so dnevi minevali med upanjem in tesnobo. A sredi Indijskega oceana, v pristanišču Colombo na Cejlonu, je družino zadela huda tragedija – mali sinček je umrl in so ga morali pokopati tam, daleč od doma in od cilja poti. To bolečino sta Ivan in Ida nosila vse življenje.
Ko sta končno prispela v Avstralijo, sta se kot mnogi pionirji novega vala priseljencev soočila z neznano deželo, drugačnim podnebjem in jezikom. Ivan je bil med prvimi Slovenci, ki so se tam ustalili v času, ko slovenska skupnost še ni bila številna. Trdo delo in vztrajnost sta bila njegova sopotnika. V novem svetu sta z Ido ustvarila dom in družino – rodila sta se jima sinova Ernest, ki je kasneje postal zdravnik, in Oskar, ki je sledil poklicu zobozdravnika.
A sreča ni trajala dolgo. Po petih letih zakona je Ida umrla, Ivan pa je moral sam skrbeti za dva majhna otroka. Življenje pa mu je kmalu prineslo novo priložnost – v Brisbanu se je poročil drugič, z Ano O’Neill, s katero sta imela sina Johna, ki je, podobno kot polbrat Oskar, postal zobozdravnik.
Vse življenje je ostal povezan s slovenskim izročilom, a hkrati trdno zasidran v avstralsko okolje. Ko je 6. julija 1987 umrl v Brisbanu, so se ob njegovi krsti zbrali sorodniki, prijatelji in znanci. Pogrebna maša v cerkvi sv. Jakoba v Coorparooju je bila prežeta z zahvalami za njegovo življenje – življenje moža, očeta, delavca in enega od tistih tihih pionirjev, ki so slovensko ime zapisali med prvimi v zgodovino priseljencev na avstralskih tleh. Na tamkajšnjem pokopališču je našel svoj zadnji mir – daleč od gričev in vinogradov rodnega Slapnika, a z zgodbo, ki povezuje dve domovini in dve življenjski obali.
Kovček 