Samotna pot Antona Požarja v Avstraliji po določilih Public Trusta

Foto: Simbolna ilustracija UI za Antona Požarja

V sydneyjskem okraju Liverpool se je 17. januarja1989  sklenila življenjska pot Antona Požarja. Star je bil komaj 54 let, doma pa iz Pivke. Natančnega datuma rojstva sicer ni ohranjenega, a vedelo se je, da je že dolga leta živel v Avstraliji.

Anton – med prijatelji preprosto Toni – je bil po naravi miren in vase zaprt človek. Rad je prihajal v slovensko cerkev, kadar mu je zdravje dopuščalo. Ker ni imel svojega prevoznega sredstva, se je včasih, ko se je slabše počutil, udeležil bližje poljske maše v Cabramatti. Zadnja leta so ga močno izčrpavale srčne bolezni – doživel je več srčnih napadov in bil večkrat hospitaliziran.

Anton ni imel družine v Avstraliji. V domovini sta mu ostala sestra Danica, ki zdaj biva v domu za starejše v Postojni, ter brat v Ljubljani, ki pa ga zaradi pomanjkanja naslova ni bilo mogoče obvestiti o njegovi smrti.

Ko človek umre v tujini sam, brez bližnjih in brez oporoke, se odpre tiho in boleče poglavje. Takrat namesto družine o zadnjem slovesu odloča državni urad – v Avstraliji to nalogo prevzame Public Trust. Gre za javno ustanovo, ki v takih primerih poskrbi za osnovno ureditev pogreba in razpolaganje s premoženjem pokojnika.

Kako poteka pogreb, ko poskrbi Public Trust

  1. Obvestilo o smrti – Ko bolnišnica, policija ali dom za starejše sporoči, da je nekdo umrl brez znanih sorodnikov ali oporoke, primer prevzame Public Trust.
  2. Iskanje sorodnikov – Urad poskuša poiskati sorodnike, a če jih ne najde, nadaljuje sam.
  3. Organizacija pogreba – Pogreb je preprost, včasih brez posebnih obredov, razen če je bila izražena želja po verskem obredu.
  4. Pokop ali upepelitev – Pokojnika pokopljejo v javnem grobu, pogosto v delu pokopališča za tiste brez svojcev.
  5. Zapuščina – Premoženje popišejo, dolgove poravnajo, ostanek pa izročijo morebitnim kasneje najdenim dedičem ali državi.

Tako je bilo tudi z Antonom. Public Trust je določil datum pokopa in 27. januarja so ga položili k večnemu počitku na livadnem pokopališču v Liverpoolu. Na pogrebu je bilo le nekaj znancev in predstavnikov cerkvene skupnosti. Šele tri dni pozneje, 30. januarja, so mu rojaki pripravili mašo zadušnico v slovenski cerkvi – tisto pravo, domačo molitev za dušo človeka, ki je v daljni deželi živel skromno, a je v srcu vedno nosil košček domače zemlje.

Anton Požar je eden tistih tihih izseljencev, ki niso pustili veliko sledi v zgodovinskih knjigah, a so s svojo tiho prisotnostjo soustvarjali vsakdan slovenske skupnosti v Avstraliji. Njegov odhod nas opominja, kako krhka in osamljena zna biti pot izseljenca, ko pride njen konec – in kako pomembno je, da se med sabo poiščemo, dokler smo še tukaj.

Komentiraj