Foto: Simbolna ilustracija UI za Heledno Caruno, rojeno Zorn
Ko se v zgodbah o aleksandrinkah sprehodimo skozi Egipt prve polovice 20. stoletja, srečamo tudi ime Helene Zorn, kasneje Caruna. Rodila se je 19. februarja 1908 v Prvačini na Primorskem v družini Jakoba in Alojzije, roj. Sulič. Kot številna dekleta tistega časa je morala zgodaj prevzeti odgovornost za svojo prihodnost. Komaj šestnajstletna je zapustila domači kraj in se odpravila na pot, ki jo je vodila proti Egiptu, tja, kjer so že delale njene štiri tete.
Aleksandrija in Kairo sta bila tedaj polna deklet iz slovenskega Primorja, ki so kot varuške, gospodinjske pomočnice in dojilje iskale boljše življenje. Helena se je hitro vključila v ta svet – v službo, ki je bila težka, a je nudila vsaj nekaj zagotovila, da bo z zaslužkom lahko pomagala domačim in si ustvarila lastno prihodnost.
Tam je leta 1929 srečala in se poročila s Pavlom Caruno, rojenim v Egiptu malteškega rodu. Z možem, o katerem sem že pisal v svojem »Kovčku«, sta si ustvarila družino in življenje, polno medkulturnih barv. Egipt, v katerem sta živela, je bil kraj prepletanja narodov, jezikov in usod – Helena pa je s svojo skromnostjo in pridnostjo ostala globoko povezana tudi s Slovenijo in slovensko skupnostjo.
Po letih bivanja v Egiptu sta se z možem odločila za selitev v Avstralijo, kjer so si številni Slovenci in Maltežani gradili nov dom. Naselila sta se v Sydneyu, kjer sta rada prihajala k slovenski maši v Merrylands. Ta stik s slovensko skupnostjo je Heleni pomenil veliko – še posebej po moževi smrti leta 1981, ko je pri bogoslužjih vztrajala sama, dokler ji je zdravje dopuščalo.
Helena je bila znana po tem, da je imela vedno polne roke dela. Sodelovala je pri slovenskih prireditvah, kjer je svoje znanje ročnih del in ljubezen do peke nesebično delila z drugimi. Njene mize s pecivom so bile na stojnicah vedno polne, kar je bilo izraz njenega značaja – deliti, pomagati, prispevati skupnosti.
V pozni starosti je živela v domu počitka v Rooty Hillu, kjer se je njen življenjski tok umiril. Dne 24. novembra 1993 je tam sklenila svojo življenjsko pot. Pogreb je bil tri dni pozneje v slovenski cerkvi, pokopana pa je bila na starem delu pokopališča v Rookwoodu, ob mnogih drugih rojakih, ki so si v Avstraliji ustvarili nov dom.
Za njo žalujejo sin Norbert z ženo Beverly, hči Joanne z možem Rogerjem in široka družina šestih vnukov ter ene pravnukinje.
Helena Caruna je tako še ena izmed številnih Primork, ki so kot aleksandrinke oblikovale posebne mostove med Slovenijo, Egiptom in Avstralijo. Njena zgodba priča o življenjski moči žensk, ki so šle od doma skoraj še dekleta, pa vendar ustvarile družine in skupnosti na tujem, hkrati pa s srčno pripadnostjo ohranjale spomin na svojo domovino.
Kovček 