Foto: Notranjost omare , stare skoraj sto let, izdelane v Šentvidu, ki jo še danes uporabljam
Na tiho in skoraj preroško se je izpolnila napoved Frančiške Erpič, roj. Arhar, ko je ob pogrebu svoje sestre Tončke Maček leta 1995 vzdihnila, da bo prav ona naslednja, ki bo zapustila ta svet. Dva tedna pozneje, 23. novembra, je v canberrski bolnišnici resnično ugasnilo njeno življenje – nenadno in nepričakovano, ob pisanju pisma domov, ko je počilo srce.
Frančiška se je rodila 19. februarja 1921 v Vižmarjah, pod mogočno Šmarno goro. Njena družina je vodila znamenito mizarsko podjetje Arhar Erman, ki je v Ljubljani in širše pustilo trajno sled. Oče Jože je umrl sredi vojne vihre leta 1942, in komaj enaindvajsetletna Francka je morala prevzeti vodstvo podjetja. S trdno voljo in globoko človečnostjo je zmogla to breme: podpirala je družine talcev in do konca vojne izplačevala plače bivšim zaposlenim. Bila je pravična, sočutna in radodarna.
Toda ker se je odločno zoperstavila komunističnemu režimu, se je znašla v nevarnosti. Rešitev je videla v begu – skupaj z mlajšo sestro Tončko in bratom Marjanom je odšla na Koroško. Sestra in brat sta se kmalu vrnila domov, a Francki to ni bilo več mogoče: podjetje je bilo nacionalizirano in poti nazaj ni bilo več.
Leta 1948 se je poročila s Francem Erpičem iz Šmihela pri Novem mestu. Kot številni drugi povojni begunci sta nekaj let preživela v taboriščih v Italiji in nato v Franciji, dokler nista leta 1951 skupaj z množico rojakov sprejela odločitev za odhod v Avstralijo. Njuna odločitev je bila posledica treh okoliščin: politične nemoči vrnitve v domovino, zaprtih poti v druge evropske države in upanja, da bo v daljni Avstraliji vsaj delo omogočilo novo življenje. Za mnoge begunce je bila to zadnja rešitev pred revščino in brezdomstvom.
Erpičeva družina je najprej živela v Viktoriji, kjer se je Franc zaposlil pri velikem hidroenergetskem projektu Snowy Mountains – enem največjih gradbenih podvigov tedanje Avstralije, ki je nudil zaslužek tisočem priseljencev. Leta 1971 so se preselili v Canberro, kjer je družina našla nov dom in vpetost v slovensko skupnost. Frančiška je z možem redno zahajala v župnijo sv. Benedikta v Narrabundah, rada pa je prihajala tudi k slovenskim mašam, ki so ji dajale občutek bližine domovine.
A življenje ji ni prizaneslo. Globoka bolečina je v njeno srce zarezala ob smrti sina Tomaža, ki je mnogo prezgodaj našel večni počitek. Vendar je našla moč v veri in v družini, ob strani moža Franca ter otrok Janeza, Barbare in Alenke Helene.
Ko je 28. novembra 1995 potekala pogrebna maša zanjo v Narrabundah, so somaševali slovenski in krajevni duhovniki. Nato so jo položili k večnemu počitku v družinski grob na pokopališču Gungahlin, kjer je spet našla bližino sina Tomaža.
Osebni spomin: še danes v Ljubljani uporabljam pohištvo, ki so ga moji starši pred skoraj stoletjem kupili prav v podjetju Arhar Erman. Masivne, lepo obdelane lesene kose še vedno odlikujeta trdnost in lepota, ki pričata o kakovosti in predanosti tistih rokodelcev. Ko se spomnim Frančiške Erpič, se mi zazdi, da njena življenjska zgodba še vedno živi tudi v teh predmetih, ki so preživeli toliko desetletij in so most med rodovi.
Frančiškina pot je bila pot izgubljene domovine, težkih odločitev in novega začetka v tujini. A bila je tudi pot trdne vere, delavnosti in sočutja. V njej se zrcali usoda mnogih slovenskih beguncev, ki so morali zapustiti vse, a so kljub temu znali v sebi ohraniti toplino srca in ljubezen do domovine.
Kovček 