Foto: Simbolna ilustracija UI za Viljema Kristana
Ko je zima leta 1996 počasi prehajala v poletje na južni polobli, je v tišini svojega stanovanja v melbournskem predmestju Elwood umrl Viljem Kristan. Njegovo srce je nehalo biti že kak teden ali dva prej, preden so ga našli, v tišini in osamljenosti, ki je spremljala večji del njegovega življenja.
Viljem, polnim imenom Marko Viljem Kristan, se je rodil 20. junija 1929 v Mariboru. Njegov oče, doktor kemije, je sinu namenjal prihodnost, ki bi bila povezana z znanostjo in učenostjo. A usoda je imela drugačne načrte. Druga svetovna vojna je zaznamovala njegovo mladost, in ko so se vrata domovine za mnoge zaprla, je tudi on zbežal čez mejo v Avstrijo. Leta 1950 je stopil na pot, ki je mnoge Slovence vodila v Avstralijo – obljubljeno deželo novega začetka.
Začel je pri gradnji slovitega projekta hidroelektrarn v gorovju Snowy Mountains. Med množico priseljencev, ki so z lastnimi rokami gradili temelje sodobne Avstralije, je bil tudi on. A čeprav je bil del kolektiva, je v sebi ostajal sam. Ljudje so ga opisovali kot plašnega, tihega človeka, ki ni iskal blišča, temveč mir in preprost vsakdan.
Nekaj let kasneje je prišel v Melbourne, kjer si je našel delo v zavarovalnici. V pisarniškem svetu je našel stabilnost, a ne tudi prave družbe. Slovenska skupnost v mestu ga skorajda ni poznala – živel je povsem odmaknjeno, brez stikov s svojimi rojaki. Njegov svet so bili le sostanovalci, s katerimi je v redkih trenutkih delil prijazno besedo. Kdor je imel srečo, da je pridobil njegovo zaupanje, je v njem spoznal iskrenega in dobrega človeka.
Toda večino časa je bil sam. Samsko življenje v Elwoodu je minevalo v skromnosti in tišini. Ko so ga decembra 1996 našli mrtvega, se je izkazalo, da je srce odpovedalo že precej prej – morda je zadnji dih izdihnil že dva tedna pred tem. Njegova smrt je bila tako kot njegovo življenje – samotna, brez bližnjih, ki bi bili ob njem.
Pogrebne molitve so opravili v kapeli krematorija na Springvale, njegov pepel pa je bil poslan v Gradec. Od tam so ga znanci prenesli v Maribor, kjer je našel svoj zadnji počitek v družinskem grobu. Ironija življenja: čeprav je v tujini živel brez stikov s slovensko skupnostjo, se je vendarle vrnil domov – vsaj v smrti.
Zgodba Viljema Kristana je tih, a močan opomin na ceno osamljenosti, ki jo mnogi izseljenci plačajo v tujini. Bil je človek, ki je v življenju morda želel le mir, a ta mir ga je ob koncu obdal s popolno samoto.
Kovček 