Foto: Simbolna ilustracija UI za prospektorja Vinka Juga
Ko je Vinko Jug leta 1959 stopil na avstralska tla, je s seboj prinesel trdno delavsko voljo, ki jo je kalil že doma v velenjskem lignitnem rudniku. Kot mnogi drugi rojaki se je najprej zaposlil na gradnji hidrocentrale v Snowy Mountains, kjer je bil vsakdan prepojen z znojem in težkim delom. A Vinka je gnalo tudi raziskovalno srce – radovednost in želja po sreči, ki je mnoge ponesla v širno puščavsko notranjost Avstralije.
Tako je za nekaj časa postal prospektor na opalnih poljih v Južni Avstraliji. Tam, kjer je sonce neusmiljeno pripekalo v prašno zemljo, so se v ozkih jaških skrivale mavrične žile opalov. Vinko je z majhnim krampom, lopato in nekaj preprostimi orodji dan za dnem kopal v upanju, da bo našel kamen, ki se v soncu zalesketa kot ogenj. Življenje prospektorjev je bilo skromno in samotno: v zasilnih barakah, z malo vode in še manj udobja. Toda v njihovih očeh je gorel sijaj upanja, da bo naslednji udarec v skalo prinesel bogastvo.
Čeprav so opali le redko pokazali svoje bogastvo, so Vinkove oči ostale svetle. Njegova prava moč ni bila v dragocenih kamnih, ampak v značaju: bil je mož, ki je pomagal vsakomur v stiski in si pridobil spoštovanje in prijateljstvo v slovenski skupnosti. Ko se je vrnil v Sydney, se je zaposlil kot šofer tovornjaka in si ustvaril dom z ženo Nino, rojenko iz Sydneyja, in sinom Vinkom.
Največji dragulj njegovega življenja je bil prav sin, a kruta usoda mu ga je vzela v prometni nesreči. To breme je Vinko nosil tiho in pogumno, tako kot je v bolezni nosil bolečine. Do zadnjega dne je ostal delaven, poln upanja, in zvest svojim slovenskim koreninam. Veliko je prispeval pri gradnji kluba Triglav, ki je postal srce slovenske skupnosti v Sydneyu.
Ko je Vinka Jugova pot pripeljala do konca, je našel svoj mir ob sinu, v skupnem grobu v Rookwoodu. Ni našel opala, ki bi mu prinesel bogastvo, a je v srcu skupnosti pustil sled, ki je bolj trajna in svetla kot kateri koli drag kamen.
Kovček 