Foto: Simbolna ilustracija IU za Stanka Mustaka
Stanko Musak je zagledal luč sveta 5. maja 1935 blizu Maribora, v času, ko je življenje mlade generacije že zaznamovala povojna negotovost. V želji po preživetju in boljšem življenju se je podal na dolgo pot čez ocean – v Avstralijo. Toda tam ga ni čakalo nič lahkega: namesto sončne obljube nove domovine je našel trdo delo v hladu in temi.
Njegovi prvi dnevi so bili povezani z velikim projektom Snowy Mountains, ki je v tistih letih simboliziral moč Avstralije, a hkrati izčrpaval tisoče priseljencev. Stanko je delal tam, kjer je življenje potekalo v prahu in znoju, pod zemljo in na snegu. Kasneje so ga potegnili še rudniki in gradnja tunelov – svetovi, kjer človek pozabi na sončno svetlobo, kjer je zvok lopate in udarec kladiva glasnejši od lastnih misli.
Kakor mnogi, ki so dan za dnem garali v temi, je tudi Stanko ostal osamljenec. Ni ga bilo med člani slovenskih društev, ni ga bilo v prvih vrstah skupnostnih dogodkov, niti v zborih in cerkvenih klopeh. Morda ga je k temu vodila sramežljivost, morda utrujenost, morda tiha bolečina, ki jo poznajo le tisti, ki vsak dan stopajo v črevo zemlje. V slovenski skupnosti je bil neviden, skoraj kot senca.
V zadnjih letih ga je doletela huda bolezen – rak, ki je dokončno izčrpal njegovo telo. Umrl je v petek, 14. novembra 1997, v bolnišnici Concord v Sydneyju. V Rookwoodu so se mu 26. novembra poklonili s poslovilnimi molitvami, njegov pepel pa je ostal tam, kjer je preživel skoraj vse življenje. Maša zadušnica je bila mesec dni pozneje, 20. decembra, v Merrylandsu.
Čeprav njegovo ime nikoli ni sijalo v luči slovenske skupnosti, je Stanko Musak del naše zgodbe. Bil je med tistimi, ki so gradili Avstralijo s svojo močjo, a ostali brez glasu. Njegova osamljenost je simbol mnogih, ki so se potopili v vsakdanji trud, brez da bi kdo zapisal njihovo pot. Zato je prav, da ga ohranimo v spominu – kot enega izmed tistih, ki so nosili težo, a ostali v senci.
Kovček 