Foto: Simbolna ilustracija UI za Eda Andlovca
Edo Andlovec se je rodil 5. avgusta 1937 v Lozicah pri Vipavi kot sin primorske zemlje, ki ga je življenje kmalu odneslo daleč stran od doma. Leta 1957 se je v Italiji poročil z življenjsko sopotnico Štefko, nato pa sta skupaj z njo krenila na dolgo pot v Argentino. Prav tam sta si ustvarila prvi dom in družino – rodili so se jima sinovi Darijo, Paulo in Adrian. Argentinsko okolje, polno temperamenta, pesmi in vonja po pečenem mesu, je v Eda vtisnilo pečat, ki ga ni nikoli zapustil.
Ko se je 6. septembra 1977 družina iz Argentine preselila v Avstralijo, so ga rojaki kmalu vzeli za svojega. Spomnijo se ga, kako je ob nakupu društvene zemlje v Brisbaneu na ognjišču spekel pravi argentinski asado – pristno južnoameriško pojedino, ki je združila ljudi in pognala korenine nove skupnosti. Prav ta spoj slovenske delavnosti in argentinskega veselja do življenja je postal Edov zaščitni znak.
Edo je bil vedno pripravljen pomagati. Njegova zagnanost in čut za skupnost sta ga vodila tudi v društvo Planinka. Tam je bil sprva aktiven član, nato pa kar štiri leta v odboru, od tega tri leta kot predsednik (1985–1988). Pod njegovim vodstvom je društvo doseglo pomembne premike – obzidali so dvorano, kuhinjo in prostor pod dvorano, Planinka pa je postala še trdnejši dom slovenske skupnosti.
Njegova dejavna narava se je pokazala tudi na radiu. Skupaj z Albinom se je lotil kmečke oddaje, ki je postala priljubljena med poslušalci. Znal je premagovati težave z nasmehom in improvizacijo – če je v studiu ostal sam, je šaljivo priznal: »Nocoj sem tukaj čisto sam in ne vem ne kod ne kam…« ter oddajo kljub temu pripeljal do konca.
Edo je imel rad družbo in humor, zato je bil spoštovan tako med rojaki kot tudi med priseljenci iz Južne Amerike. Na njegovem pogrebu 20. novembra 1998 v cerkvi sv. Marka v Inaliji so se poleg Slovencev v velikem številu zbrali tudi njegovi špansko govoreči prijatelji, kar je lepo pokazalo, kako trdne vezi je spletel med kulturami in celinami. Pokopan je na pokopališču v Godni.
Za njim žaluje žena Štefka, sinovi, vnuki ter številni prijatelji. Njegova zgodba ostaja most med Slovenijo, Argentino in Avstralijo – in pričevalka, kako je Edo Andlovec znal združiti ljudi, kjerkoli je živel.
Kovček 