Foto: Simbolna ilustracija UI za Valerijo Pančur
Valerija Pančur, rojena Radalovič, je zagledala luč sveta 21. septembra 1924 v Kuteževem pri Ilirski Bistrici, v družini Antona in Johanne, roj. Čelin. Njena mladost je bila prekinjena s težkimi časi druge svetovne vojne, ki so na tisoče Slovencev pognali po Evropi. Prav v Avstriji se je srečala s Francem Pančurjem iz Kamnika, in tam sta 29. septembra 1946 sklenila zakonsko zvezo.
Kmalu se jima je rodila prva hči, in mlada družina je živela v negotovosti povojnih begunskih taborišč. Rešitev so našli v daljni Avstraliji. Z ladjo Nellie so 15. julija 1949 zapustili Evropo in se podali na dolgo potovanje čez oceane. Najprej so pristali v emigrantskem centru Bonegilla, nato pa iskali nove možnosti na farmi v Table Topu blizu Alburyja. Marca 1950 so se ustalili v Beechworthu, kjer se je 12. junija istega leta rodil še sin Franc.
Prva leta v Avstraliji so bila za Valerijo težka. Brez znanja jezika, brez denarja, prijateljev in sorodnikov je čutila, kako daleč je od domače zemlje. A kljub temu se je pogumno soočila z novim življenjem. Malo po malo si je ustvarila dom, v katerem je vladala skrbna materinska in zakonska ljubezen.
Svoj del življenja je posvetila tudi delu za skupnost. Štirinajst let je bila zaposlena v bolnišnici v Beechworthu, dvanajst let je sodelovala pri programu Meals on Wheels, ( To je mednarodno uveljavljen humanitarni program (pogosto imenovan “obroki na kolesih”), ki omogoča dostavo hrane ljudem, ki so doma in sami ne morejo nakupovati ali pripravljati obrokov. Program Meals on Wheels ni zgolj dostava hrane – je droben, a pomemben kamenček v podpori dostojanstva, neodvisnosti in zdravega življenja ranljivih posameznikov v skupnosti. Osem let pela v zboru upokojencev. Glasba je bila njen stalni spremljevalec – zelo rada je pela in poslušala slovenske pesmi, ki so jo vračale v mladost in ji grele srce v tujini.
Leta 1975 je dočakala trenutek, ki ga je sanjala več kot tri desetletja – vrnitev v domovino. Po 31 letih je spet videla svojo mater in sestre ter spoznala sorodnike po moževi strani. Solze sreče in objemi so ji vlili novo moč. Ko je leta 1980 izgubila moža, so ji prav ti spomini pomagali lajšati bolečino.
Tudi pozneje se je večkrat podala na potovanja v Evropo, kjer je obiskala številna mesta, tudi Portorož. Najlepše doživetje pa je bilo leta 1995, ko je odpotovala v Peru k bratu Tonetu, ki ga ni videla neverjetnih 51 let. V Peruju se jim je pridružila še sestra Marija iz Slovenije. Prvič po dolgih desetletjih so bili bratje in sestre spet skupaj – tisti dnevi, polni smeha, solz in veselja, so bili najlepši v njenem življenju.
Kljub bolečim udarcem usode – smrti moža leta 1980 in sina Franca leta 1996 – je ostala pogumna in močna. Ko je januarja 1999 izvedela, da boleha za rakom želodca, ki se je razširil na jetra, se je z boleznijo spoprijela z izjemno dostojanstvenostjo.
Valerija Pančur je umrla 4. septembra 1999 ob 7.45 zjutraj v domu svoje hčere v Wangaratti. Za seboj je pustila bogato zapuščino – ne materialno, temveč tisto, ki ostane v srcih: zgled vztrajnosti, ljubezni in vere. Poleg hčere je zapustila še sestro Almo v Trstu, brata Toneta v Peruju in sestro Marijo v Luciji v Sloveniji.
Kovček 