Foto: Simbolna ilustracija UI za Zofijo Pavletič
Zofija Pavletič, rojena 12. aprila 1912 v Dobravah pri Prvačini na Primorskem, je bila tretja izmed osmih otrok v družini, ki je dobro poznala težo vsakdanjega pomanjkanja. Kot številna dekleta iz teh krajev se je morala že mlada podati na pot iskanja dela in kruha. Osemnajstletna je odšla k teti v Aleksandrijo v Egiptu, kjer se je začela njena življenjska pot »aleksandrinke«.
V Aleksandriji je našla zaposlitev kot krojačica in šivilja. Bila je izredno spretna z iglo in sukancem, zato je kmalu postala cenjena med tamkajšnjimi družinami. Njeno delo je bilo več kot le vir zaslužka – pomenilo je tudi dostojanstvo, ustvarjalnost in občutek, da lahko s svojim znanjem oblikuje lepoto iz preprostih kosov blaga. Aleksandrija, mesto z mešanico kultur, je Zofiji odprla nove poglede in ji dala možnost, da je svoje znanje še izpopolnila.
Tam je leta 1937 spoznala Stanislava Pavletiča. V februarju naslednjega leta sta stopila pred oltar in ustvarila družino. V Egiptu sta se jima rodili hčerki Marija Tereza in Danica Antonija. Življenje je teklo mirno, a politične spremembe so začele temniti obzorje. Po drugi svetovni vojni in zlasti po letu 1952, ko je v Egiptu zavladal Gamal Abdel Naser, je postalo življenje za evropske priseljence vse težje. Številne družine so bile prisiljene zapustiti Egipt in poiskati novo domovino.
Tudi Pavletičevi so takrat sprejeli odločitev, da se preselijo v Avstralijo, ki je ponujala priložnosti za delo in varen dom. Naselili so se v Moorabbinu pri Melbournu, kjer so skupaj z drugimi Slovenci začeli novo življenje.
Zofija je tudi v Avstraliji ostala zvesta svojemu poklicu. Šivanje je bilo zanjo več kot le obrt – bilo je izraz vztrajnosti in ustvarjalnosti, obenem pa je s tem delom prispevala k družinskemu proračunu. Mnogo slovenskih gospodinj v Avstraliji se še spominja njenih veščin in natančnih šivov, saj je bila v skupnosti cenjena kot odlična šivilja.
V poznih letih jo je začela mučiti bolezen, ki jo je počasi ugašala. Umrla je 22. marca 2000 v bolnišnici v Box Hillu. Njeni domači, mož Stanislav, hčerki, vnuki in pravnuki so ohranili spomin na njo kot toplo mater in vztrajno žensko, ki je znala v vsaki življenjski preizkušnji najti moč za naprej.
Kovček 