Foto: Simbolna ilustracija UI za odhod Maria Bubniča v Avstralijo leta 1954
Ko se je 8. marca 1933 v kraški vasici Obrov, župnija Hrušica, rodil Mario Bubnič, si nihče ni mogel predstavljati, da bo prav ta fantek nekoč zapustil rodne kraje in svoje življenje zapisal med tisoče slovenskih zgodb v daljni Avstraliji. Obrov je bil in je še vedno majhna vas, ki je v preteklosti doživljala več zastojev kot razvoja – mladi so se iz nje pogosto selili, saj doma ni bilo dovolj možnosti za delo in dostojno življenje. Prav ta omejenost kraja je bila vzrok, da so mnogi, kot Mario, pogumno stopili na pot izseljenstva.
Mario se je kot komaj enaindvajsetletni mladenič odločil zapustiti domači dom. Na ladji Ferzi je 10. januarja 1954 priplul v Avstralijo. Pot iz Evrope je bila dolga in naporna, toda v njegovem srcu je raslo zavedanje, da stopa v nov svet, kjer bo moral vse začeti znova. Prve dni je preživel v emigrantskem taborišču Bonegili, ki je za mnoge Slovence pomenilo prvo postajo v novi domovini.
Kmalu je našel delo v Melbournu, mestu, ki ga je posvojil za vse življenje. Tu se je leta 1958 poročil z Marijo, rojeno Ploes iz Hotične pri Slivju. Zakon je bil trden in topel, rodili so se jim trije otroci – Suzana, Boris in David. Hčerka Suzana je žal umrla zelo mlada, kar je bila rana, ki se je družina nikoli povsem ni mogla pozdraviti. A Mario je s svojo notranjo močjo in ljubeznijo do življenja stal ob strani ženi in sinovoma, ter jima dal zgled, kako se kljub bolečini bori naprej.
Osem let je družina živela v Yarravillu, nato pa se je preselila v Altono North, kjer so Bubničevi doma še danes. Mario je bil človek, ki je ljubil vse, kar je bilo slovenskega – besedo, pesem, običaje in prijateljstvo. Posebej rad je hodil v Slovensko društvo Jadran, kjer je bil dejaven od same ustanovitve. Tam je našel svojo skupnost, tam je pomagal drugim in krepil slovensko besedo v tuji deželi.
Njegov največji ponos sta bila sinova, ki ju je izšolal in vzgojil v spoštovanju do svojih korenin. Oba govorita materin jezik in ohranjata slovenske običaje. Boris je z ženo Julie odšel v Ameriko, David pa z ženo Prudence ostal v Melbournu. Mario je ob tem občutil globoko zadovoljstvo – vedel je, da njegov trud ni bil zaman in da se nit, ki povezuje rodove, ne bo pretrgala.
Kljub temu, da je svojo mladost preživel v kraju, kjer razvoj ni sledil potrebam mladih ljudi, se Mario nikoli ni odtujil Obrovu. Rad je govoril o svojem rojstnem kraju, o hribih in kamnitih hišah, o preprostih ljudeh, ki so ga oblikovali. Vedel je, da je prav ta »nerazvoj« Obrova bil razlog, da se je moral odpraviti čez ocean, a hkrati je razumel, da mu je prav to dalo priložnost ustvariti nekaj novega.
Mario Bubnič je bil človek družine in slovenske skupnosti. Spoštoval je ljudi in novo domovino Avstralijo, a srce je vedno nosilo slovenski pečat. Ko je 6. septembra 2001 umrl v Fitzroy Western Hospital, je za seboj pustil sled, ki presega le njegovo življenje. Pustil je zgled, da se da v tuji deželi ohraniti domače vrednote, da je mogoče ob spoštovanju nove domovine ostati Slovenec v srcu in duši.
Zgodba Maria Bubniča je zgodba o tem, kako iz majhne, skoraj pozabljene vasi Obrov lahko zraste velik človek. Njegova življenjska pot od nerazvitega kraškega okolja do dejavnega člana slovenske skupnosti v Melbournu je dokaz, da srčnost, predanost družini in ljubezen do svojih korenin premagajo vse razdalje in vse omejitve.
Kovček 