Foto: Simbolna ilustracija UI za Jpžeta Vaha
Jože Vah se je rodil 19. marca 1926 v vasi Buče na Kozjanskem kot sin Marije in Mihaela. Otroštvo je preživljal v domači vasi, osnovno šolo je obiskoval v Zagorju pri Pilštanju, nato pa nadaljeval šolanje na klasični gimnaziji v Mariboru. Njegovo mladost je močno zaznamovala druga svetovna vojna: najprej je bil mobiliziran v nemško vojsko, kjer je kot mladenič postal celo pilot vojaškega letala, pozneje pa je bil po vrnitvi v domovino mobiliziran še v partizansko vojsko.
Življenje mu je prineslo nove preizkušnje in nove poti. V začetku leta 1949 se je poročil z Albino Sabadin iz Marezig pri Kopru. Mlada družina pa je v povojni Jugoslaviji hitro začutila, da so njihove življenjske možnosti omejene. Leta 1951 je Jože pobegnil v Trst, za njim pa je odšla tudi žena. Skupaj sta si želela ustvariti nov dom.
To priložnost sta našla v Avstraliji, kamor sta prispela 8. januarja 1954. Najprej sta se ustavila v migracijskem taborišču Bonegilla, nato pa se preselila v Melbourne. Jože je bil v tistih letih pripravljen prijeti za vsako delo: obiral je sadje v Sheppartonu, delal v tovarni avtomobilov Holden, kasneje pa se je preizkusil še kot prevoznik po Melbournu in tudi po meddržavnih cestah. Značilen zanj je bil vztrajen delovni duh, ki ga je spremljal vse življenje.
Leta 1972 se je družina preselila v Queensland. Tam je Jože najprej vozil taksi, kasneje pa tudi tovornjak. Dolga leta garanja so ga utrdila, a so ga tudi vedno bolj povezovala z rojaki in z mislijo, da mora prispevati k skupnemu dobremu slovenske skupnosti.
Planika in slovensko društveno življenje
Jože Vah je bil med tistimi, ki jim ni bilo treba posebej razlagati, kako pomembna je skupnost. Sam se je vedno prvi ponudil, kadar je bilo treba pomagati. Pogosto je s svojim tovornjakom pripeljal material na hribček, kjer se je zbirala skupnost, in tako poskrbel, da so se projekti lahko uresničili.
Leta 1978 se je pridružil odboru Slovenskega društva Planinka. Že leto kasneje, ko je društvo praznovalo svojo 25-letnico, so mu zaupali vodenje – postal je predsednik društva. V tej vlogi je pokazal veliko odločnost, energijo in občutek za ljudi. Kasneje je bil pogosto član odbora, občasno tudi podpredsednik, vedno pa eden izmed glavnih stebrov društvenega življenja.
Planika je bila njegovo drugo domače ognjišče. Skupaj z ženo Albino sta v društvo vnesla veliko dela, a tudi topline in gostoljubja. V času njegovih predsedniških mandatov in kasnejše dejavnosti je društvo krepilo svojo vlogo med rojaki v Queenslandu ter postalo simbol slovenskega sodelovanja, kulture in povezanosti.
Poleg Planike je bil Jože več kot desetletje predsednik Slovenskega narodnega sveta Queensland.
Glas, ki je združeval – slovenski radio
Še posebej ga bomo pomnili po njegovem radijskem delu. Sedemnajst let je bil nepogrešljiv član ekipe slovenskih oddaj na postaji 4EB v Brisbanu. Bil je tudi dolgoletni član radijskega odbora, večkrat kot predsednik ali kot podpredsednik , in zadnje leto pred smrtjo je opravljal naloge blagajnika. Oddaje je pripravljal vestno, pogosto ob pomoči računalnika in internetnih povezav s Slovenijo, zlasti z Radiem Ognjišče. Prav za računalnikom, kjer je preživel veliko ur, ga je zadel usodni srčni napad.
Poleg tega je več let samostojno vodil še slovensko oddajo na postaji 4CRB na Gold Coastu. Zaradi oddaljenosti je za to delo prevozil več kot 100.000 kilometrov – vse na lastne stroške, vse za dobrobit skupnosti. Radio mu je pomenil most do rojakinj in rojakov, do tistih, ki so si želeli slišati materin jezik, pesem in novico iz domovine.
Gostoljubnost in vera
Jožetov dom v Nerangu je bil vedno odprt. Sprejemal je goste iz Slovenije, prijatelje iz drugih delov Avstralije, predvsem pa slovenske duhovnike, ki so obiskovali Queensland. Vsakdo, ki je prestopil njegov prag, je bil sprejet s toplino, ki je bila značilna zanj in za njegovo družino.
Bil je tudi pevec – njegov glas je zazvenel pri slovenskih mašah, med družabnimi srečanji ali na prireditvah. Znal je stopiti pred ljudi, govoriti jasno, samozavestno in prepričljivo.
Slovo
Jože Vah je umrl 9. januarja 2003 v Nerangu. Pogrebna sveta maša v cerkvi Srca Jezusovega v Clear Island Waters je bila množično obiskana – prišli so rojaki in prijatelji od blizu in daleč. Mašo sta darovala pater Valerijan in pater Ciril.
Za njim so ostali žena Albina, hčerki Ljubica in Albinca, sin Edi, osem vnukov in štirje pravnuki – ter nešteto prijateljev in znancev, ki so z njim izgubili iskrenega prijatelja in človeka, ki je s svojim življenjem dokazoval, da je lahko posameznik močan steber celotne skupnosti.
V slovenski skupnosti v Queenslandu je pustil neizbrisno sled. Bil je delavec, organizator, predsednik, radijski voditelj, pevec, a predvsem – človek, ki je znal darovati svoj čas in energijo za druge.
Kovček 