Foto: Simbona ilustracija UI za Jožeta Zigmana
V frankstonski bolnišnici je 26. novembra 2003 svojo življenjsko pot sklenil Jože Zigman. Umrl je tiho in sam, daleč od domačih krajev, kjer so ostali njegovi brat in sestri – Franc v Kočah pri Postojni, Darinka v Vipavi in Fanči Čuk v Postojni. Njegova usoda je bila podobna številnim izseljencem, ki so v tujini živeli skromno in neopazno, a so v sebi vse do konca nosili spomine na rojstno vas in domače.
V mladosti je iskal boljše življenje čez ocean, a v Avstraliji si ni ustvaril družine. Tako so bila njegova zadnja leta zaznamovana s samoto. Nekaj časa je živel v Baraga House, domu, ki ga je ustanovila slovenska skupnost, pozneje pa so zanj skrbeli v domu za ostarele Banyan Tree Aged Care v St. Kildi. Tam je pogosto rad pripovedoval o svojih sorodnikih v Sloveniji, o otroštvu med gozdovi in skalami Postojnske okolice. Te zgodbe so mu bile most, ki ga je povezoval s kraji mladosti.
Ko je prišla njegova zadnja ura, ni bilo nikogar, ki bi se kot najbližji sorodnik lahko zavzel za pogreb. Takrat je nastopil državni skrbnik, State Trustees, ki v Avstraliji ureja zadeve tistih, ki ob smrti nimajo svojcev v bližini. Takšni pogrebi so dostojanstveni, čeprav preprosti. Vse poteka po ustaljenem protokolu: truplo prevzamejo pooblaščeni pogrebniki, organizira se obred v kapeli, nato pa pokop v skupnem ali posameznem grobu. Pogosto na pogreb pridejo le redki znanci iz doma za ostarele, sosede ali predstavniki skupnosti, ki so umrlega poznali.
Tako je bilo tudi pri Jožetu. 5. decembra 2003 so ga položili k večnemu počitku. Pogrebni obred je potekal v kapeli zavoda Tobin Brothers v Frankstonu, nato pa so njegovo telo odpeljali na Bunurong Memorial Park v Dandenong Southu, kjer počiva med številnimi drugimi izseljenci in domačini, ki so si življenjsko pot spletli v tej deželi.
Čeprav se zdi, da je bil njegov odhod osamljen, je v resnici za njim ostala nevidna sled – v spominih sostanovalcev iz Baraga House in Banyan Tree, pa tudi v pripovedih, ki jih je delil o svojem domu v Sloveniji. Njegov tih, a vztrajen glas, ki je govoril o bratih in sestrah, o Kočah pri Postojni in o Vipavi, je ohranil povezavo med dvema svetovoma – med domovino, ki je ostala v srcu, in tujino, kjer je našel svoj večni mir.
Kovček 