Foto: Simbolna ilustracija UI za Stanislava Pavletiča
Včasih se življenjske poti družin slovenskih izseljencev prepletajo tako močno, da šele pogled nazaj razkrije, kako pomembna sta bila drug drugemu pri ustvarjanju doma v daljni deželi. Tako je bilo tudi pri Stanislavu Pavletiču, ki se je rodil 27. februarja 1915 v Biljah pri Gorici.
Že kot mlad fant je zapustil domačo vas in odšel s trebuhom za kruhom v Egipt. Aleksandrija je bila tedaj živahno mesto, kamor so prihajali številni Primorci, med njimi tudi mnogo mladih deklet, znanih kot »Aleksandrinke«. Prav tam je Stanislav spoznal Zofijo Jarc iz Dobrave, s katero sta se leta 1939 poročila. V zakonu sta se jima rodili dve hčerki – Marija (pozneje por. Bleeker) in Danica (por. Lah).
O Zofiji sem v svojem blogu že pisal – bila je odlična šivilja, ki je znala iz blaga izvabiti pravo lepoto. Stanislav pa je bil drugačne, a nič manj dragocene spretnosti: bil je izvrsten mehanik. Skupaj sta tvorila trden par, ki je znal združiti delo rok in srce ter tako svoji družini zagotoviti lepo življenje.
Po letih v Egiptu so se preselili v Avstralijo. Tu je Stanislav našel zaposlitev pri tovarni Ford v Moorabinu, kjer je njegovo znanje kmalu postalo nepogrešljivo. Veliko let je neutrudno popravljal, sestavljal in skrbel, da so stroji in avtomobili delovali brezhibno. Stanislav je veljal za mojstra v pravem pomenu besede – njegove roke so bile trdne, natančne in izurjene, njegov značaj pa zanesljiv in miren.
Ko je Zofija pred štirimi leti umrla, je ostala praznina, ki jo je nosil v srcu vse do konca svojih dni. Svoje zadnje štiri leta je preživel v domu Rosanna View Nursing Home v Rosani (VIC). Umrl je 27. avgusta 2004, le osem dni po svojem zetu Danilu, kot bi tudi on sledil klicu družinske vezi, ki jih smrt ne more zlomiti.
Molitve zanj so potekale v slovenski cerkvi, pogrebna maša pa 1. septembra 2004. Njegovo telo so položili k večnemu počitku na pokopališču Springvale, kjer danes skupaj s številnimi rojaki počiva daleč od rodne Primorske.
Za seboj je pustil hčerki Danico in Marijo ter vnuke, ki nosijo naprej spomin na skromnega, a velikega človeka, ki je znal s spretnimi rokami in predanim srcem ustvariti dobro življenje – najprej v vročem Egiptu, nato pa v daljni Avstraliji.
Kovček 