Foto: Simbolna ilustracija UI za brodolom Antona Muhe
Anton Muha – Toni, kot so ga klicali prijatelji – je bil mož izjemne življenjske volje, ki je svojo pot zaznamoval s pogumom, trdnim delom in veseljem do življenja. Rodil se je 4. septembra 1928 v Veliki Bukovici pri Ilirski Bistrici kot sin Alojza in Jožefe, roj. Primc. V mladosti je tako kot mnogi Primorci okusil trpkost povojnih razmer, a v sebi je nosil željo po širnem svetu in boljši prihodnosti.
Ko je spoznal Romano Pecman, s katero sta se poročila v Vatikanu, sta skupaj naredila velik življenjski korak – odhod v daljno Avstralijo. Leto 1958 je bilo za oba usodno. Vkrcala sta se na ladjo Coubrin, polno ljudi, ki so sanjali o novem življenju na južni polobli. Toda sredi poti se je sanje skorajda razblinile – ladja je doživela brodolom.
To, kar bi lahko postala tragedija, se je spremenilo v zgodbo o čudežnem preživetju. Potniki so se v naglici vkrcali v čolne in dneve preživljali v negotovosti, obdani z neskončnim morjem. Strah, molitev in upanje so se prepletali, dokler jih niso rešili mornarji z dveh tovornih ladij. Odvedli so jih v pristanišče Aden, kjer so se izmučeni, a hvaležni za življenje, ponovno vkrcali – tokrat na drugo ladjo, ki jih je varno pripeljala v Melbourne. Od tam so jih poslali v migrantski center Bonegilla, prvo zatočišče številnih slovenskih rojakov.
Toni je začel novo življenje z delom v betonskem podjetju. Njegove roke, ki so nekoč veslale za življenje, so sedaj gradile temelje za prihodnost njegove družine. Delo je opravljal vse do bolezni, ki ga je pred dvema letoma priklenila na dializo v bolnišnici Concord. Sedem mesecev je z vztrajnostjo premagoval preizkušnje, a 18. marca 2004 je njegovo srce dokončno obležalo.
Njegovo življenje pa ni bilo le delo in borba. Toni je bil znan po svojem veselem značaju. Rad se je poveselil na prireditvah slovenskega društva, kjer so ga prijatelji vedno sprejeli z odprtimi rokami.
Za njim žaluje žena Romana, sin Boris z ženo Suzano, hčerki Nives z Leom Grljem in Jenny z Jožetom Vičičem ter pet vnukov, ki so bili njegova življenjska radost. V Sloveniji pa ga ohranjajo v spominu še brat Mirko in Popij ter sestri Rozalija in Danica.
Pogrebna maša je bila 23. marca v cerkvi sv. Rafaela v Merrylandsu, pokopan pa je bil na novem slovenskem pokopališču v Rookwoodu – med rojaki, s katerimi je delil usodo izseljenstva.
Zgodba Antona Muhe ostaja kot opomin na krhkost življenja in moč človeškega poguma. Brodolom ga ni premagal – nasprotno, naredil ga je še močnejšega. Njegova pot je dokaz, da iz morja nevarnosti lahko zraste življenje, polno veselja, družinske sreče in prijateljstva.
Kovček 