Foto: Delo v enem izmed tunelov v projektu Snowy mountains
Ko je Ivan Bratoš januarja 1954 odšel iz Velike Pristave pri Pivki, je s seboj nesel tisto, kar nosi vsak fant iz kraške zemlje: trmo, mirno zanesljivost in navado, da se dela ne ustrašiš. Avstralija ga je najprej posrkala v kolesje velikega preseljevanja, a pravi preizkus je prišel v Snowy Mountains – na gradbišču, kjer so se noči merile po udarcih svedra, dnevi pa po metrih izkopanega tunela. Projekt Snowy Mountains Hydro-Electric Scheme (1949–1974) je bil eden največjih inženirskih podvigov 20. stoletja v Avstraliji. Zgradili so 16 jezov, 7 elektrarn in 225 kilometrov tunelov. Pri gradnji je sodelovalo več kot 100.000 delavcev iz 30 držav, med njimi tudi Slovenci.
V podzemlju je bil red preprost: ko je sirena poklicala v notranjost, so postali jezovi in cevi večji od posameznikov, a nikoli večji od tovarištva. Ivan je v “Snežnih gorah” našel tovariše, ki so zveneli domače: primorski “r”, bistriški izraz, pivška šala. Med menjavo izmene je v vlažni baraki zadišalo po kavi iz emajliranih lončkov; na mizi se je znašla harmonika, za trenutek je zarezala poskočna melodija in iz stisnjenih ramen je odleglo. Potem pa spet – čelada na glavo, luč na čelo, v temo. O zgodovini in duhu gradbišča Snowy lepo piše Ivan Kobal v knjigi The Snowy: Cradle of a New Australia; Kobal je bil sam pomočnik geologa na projektu (1954–58) in je orisal delo številnih priseljencev, tudi Slovencev.
Delo v Snowyju je Ivana utrdilo in mu dalo ritem, po katerem je pozneje znal živeti: govoreče kovine v železarni v Wollongongu, strogi red občinskih del v Moss Vale, šumenje žage v Zahodni Avstraliji. Kjerkoli je bil, je v žepu nosil droben košček doma – fotografijo iz Velike Pristave, na kateri je bilo več neba kot hiš. Morda zato, ker se je v podzemlju naučil ceniti svetlobo.
Ko je 23. avgusta 2005 v Mittagongu zazvonil zvon pogrebne maše, je bil to zvok, ki ga je Ivan poznal: zanesljiv, trezen, brez odvečnih besed. Pokopališče v Bowralu mu je postalo zadnji, miren kos sveta. Če bi se mu dalo, bi z nasmehom rekel: “Ni bilo lahko, a smo naredili.” V tej kratki povedi je vsa logika mož iz Snežnih gora – in moža iz Velike Pristave.
Kovček 