Zgodba o Francu Marcoli ( Slovensko društvo Ivan Cankar, Geelong 1)

Foto:Simbolna ilustracija UI za Franca Marcola

V Geelongu je 4. marca 2005 v starosti 83 let umrl Franc Marcola, rojen 5. oktobra 1921 v vasi Podbela blizu Kobarida. V družini so bili štirje otroci, ob njegovem slovesu pa je bil živ le še najstarejši brat Mirko, ki je prav na dan pogreba dopolnil 86 let.

Franc je v Avstralijo prišel leta 1950 iz italijanskega taborišča. Tako kot mnogi Slovenci tistega časa je moral zapustiti dom zaradi težkih povojnih razmer in si na drugem koncu sveta poiskati nov začetek. Dve leti pozneje, leta 1952, se je poročil z Rito Lunardelli, doma iz severne Italije. Njuna ljubezen je bila trdna in polna medsebojnega razumevanja. Posebno zanimivo pa je, da je Franc vztrajal, da bi se Rita naučila slovensko – in res, sčasoma je tekoče govorila njegov materni jezik ter se povsem vključila v slovensko skupnost v Geelongu.

V zakonu sta si ustvarila toplo družinsko življenje. Rodili so se jima trije otroci – Ida, Max in Flora. Ko je Franc stopal proti večnim poljanam, so bili vsi že poročeni in so imeli svoje družine. Družinska srečanja so mu bila v veliko veselje, še posebej ob vnukih – treh vnukih in treh vnukinjah, ki so ga obdajali z mladostnim vrvežem.

Franc je bil dejaven tudi v širši slovenski skupnosti. Včlanil se je v Slovensko društvo Ivan Cankar v Geelongu, kjer je pustil pomemben pečat. Bil je eden prvih, ki so začeli z balinanjem, in prav on si je močno prizadeval, da bi v društvu ustanovili balinarsko sekcijo. Njegova vztrajnost je obrodila sadove – balnanje je  postal priljubljen šport med rojaki, predvsem pa priložnost za druženje, krepitev prijateljstev in ohranjanje slovenske pripadnosti. Franc je ob balinanju vedno rad posedel s prijatelji, pokramljal in se nasmejal. Žal pa mu v zadnjih dveh letih zdravje ni več dopuščalo, da bi prijel za balinarsko kroglo.

Pokopali so ga 9. marca 2005 v Geelongu. Za njim je ostala družina, ki se ga spominja kot predanega moža, očeta in dedka, ter slovenska skupnost, ki ga ohranja v spominu kot prijetnega in dejavnega rojaka, ki je znal povezovati ljudi.

Komentiraj