Foto: Simbolna ilustracija UI za Jožeta Šuštarja
Ko pomislimo na prve korake slovenskega kulturnega življenja v Avstraliji, se ne moremo izogniti imenu Jožeta Šuštarja. Rodil se je 22. marca 1926 v Kalobju pri Celju kot osmi od desetih otrok v družini, kjer so cenili pošteno delo in ljubezen do pesmi. Že doma se je izučil za mizarja, a njegova prava strast je bila vedno glasba – preprost, a izjemno lep tenor, ki je znal segreti srca poslušalcev.
V Avstraliji si je ustvaril družino z ženo Matildo Menhart, rojeno Mariborčanko, in skupaj sta se vključila v mlado slovensko skupnost, ki se je oblikovala v St. Mary’s. Tam so se rojaki zbirali ob družabnih prireditvah, športnih srečanjih in predvsem ob pesmi, ki je povezovala ljudi, razkropljene daleč od doma.
Poseben mejnik je bil obisk Slovenskega okteta v Klubu Triglav leta 1975. Njihovi nastopi so bili navdih, ki je dal pobudo za ustanovitev moškega pevskega zbora Triglav. Prav Jože je bil eden prvih, ki se je odzval, saj je čutil, da pesem ni le umetnost, temveč most med domovino in novim svetom. Njegov čisti tenor je bil ponos zbora, s katerim je nastopal na prireditvah po klubih, na etničnih festivalih, v Operni hiši v Sydneyju in celo na radiu SBS.
Še posebej ganljivo je bilo, ko je zbor nastopil na koncertni turneji po Sloveniji. Jože je doživel nepozabne trenutke, ko je z rojakom ob rojakih zapel domačim poslušalcem pesmi, ki so ohranjale slovenstvo daleč čez ocean. Turneja po domovini je slovenskim izseljencem v Avstraliji dala samozavest in ponos, saj so spoznali, da njihova prizadevanja niso neopazna, temveč so del širše zgodbe slovenskega naroda. Pesem je postala vez, ki je krepila slovensko identiteto, obisk kulturnih skupin iz domovine pa je bil kot svež veter, ki je ponovno prižgal iskrico v očeh izseljencev.
Jože ni bil le pevec, temveč tudi zavzet član odbora Kluba Triglav, kjer je vestno opravljal naloge blagajnika in vedno iskal mirno besedo med člani. Njegova preprostost in dobrota sta pritegnili številne prijatelje. Bil je človek, ki je znal združevati ljudi – na vajah pevskega zbora, pri cerkvenem petju v Merrylandsu ali pa ob preprostih klepetih v klubu.
Tudi ko ga je prizadela Alzheimerjeva bolezen, pesem ni nikoli zapustila njegovega srca. Še dolgo je prihajal na vaje in nastope, saj so melodije ostale zapisane v njegovem spominu. To je bil dokaz, kako globoko se lahko glasba dotakne človekove duše in kako močno povezuje skupnost.
Ko se je poslovil 17. julija 2010, so ga pevci, družina in prijatelji pospremili z njemu najljubšim darilom – pesmijo. Njegov glas danes morda več ne zveni med nami, a spomin na Jožeta Šuštarja ostaja kot melodija, ki nikoli ne zamre.
Za Slovence v Avstraliji je bil Jože veliko več kot pevec. Bil je simbol moči pesmi, ki je gradila skupnost, in dokaz, kako odločilno vlogo so imeli obiski slovenskih kulturnih skupin pri oblikovanju in ohranjanju slovenstva daleč od domovine.
Jože je bil resnično dober človek – in predvsem človek pesmi.
Kovček 