Stanko Plaznik, rojen 1. aprila 1929 v Šentvidu pri Ljubljani, je bil otrok nemirnih in težkih časov. Družina s štirimi otroki je bila med drugo svetovno vojno raztrgana in razkropljena po Evropi. Sam je bil kot mlad fant poslan v Nemčijo, kjer ni poznal jezika, a se je moral hitro znajti. Dali so ga v oskrbo k mesarju, pri katerem se je naučil mesarskega poklica – spretnosti, ki mu je kasneje pomagala preživeti.
Ko se je po vojni vrnil v domovino, je bil z Rdečim križem znova združen s svojo družino. Nadaljeval je z delom v mesnici, a usoda mu ni prizanesla. Z nepolnimi osemnajstimi leti je bil vpoklican v Titovo vojsko, kjer je izkusil tudi lakoto in včasih tudi krutost. Ko je svoje nezadovoljstvo zaupal napačni osebi, je bil obsojen zaradi »sumljive preteklosti« in prisiljen podpisati neresnične obtožbe.
Sledila je pot na zloglasni Goli otok – kraj, ki je v spominu mnogih zapisan kot pekel na zemlji. Tam je preživel štiri leta, obdan z bodečo žico, betonskimi zidovi in brezmejno človeško bolečino. Zapornike so silili v najtežja fizična dela, v kamnolome pod žgočim soncem. Lakota, žeja in ponižanja so bila vsakdan. Še hujša pa je bila prisila, da so morali mučeni ujetniki medsebojno obtoževati drug drugega, da bi preživeli. Goli otok je bil simbol strahu in razčlovečenja, in brazgotine teh let so Stanka spremljale vse življenje – vidne na njegovih gležnjih, kjer so mu okovi pustili trajne sledi, in še bolj v srcu.
Ko so ga po štirih letih izpustili, je bil to zgolj pogojni izhod: zahtevali so, da vohuni za stranke v mesnici, kjer so ga zaposlili. Stanko je vedel, da tega ne bo mogel početi, saj je bil preveč pošten človek. Udbovci pa so bili vedno bolj nezadovoljni z njegovimi poročili. Zato se je odločil za najtežjo pot – beg v tujino.
Skupaj z ženo Jožico in komaj rojeno hčerko Verico je pobegnil v Italijo. V begunskem taborišču so preživeli dve dolgi leti negotovosti, dokler niso 8. februarja 1959 prispeli v Melbourne. Tam se je zaposlil pri podjetju Huttons kot mesar in počasi gradil novo življenje. Po nekaj letih se je družina preselila v Queensland, kjer si je ustvaril dom.
Toda notranjih brazgotin Golega otoka nikoli ni mogel izbrisati. Vsa leta je nosil spomin na ponižanja, verige in bolečino, ki mu jo je povzročila lastna domovina. Šele več desetletij kasneje, v samostojni Sloveniji, so mu bile vse obtožbe razveljavljene – prepozno, da bi mu olajšale trpljenje, a vendar kot moralno zadoščenje.
Stanko je v Avstraliji ostal zvest slovenski skupnosti. Posebej je bil dejaven v društvu Planinka, kjer je leta 1979 pomembno prispeval k delovanju. Vsem, ki so ga poznali, je bil znan kot skromen, a srčen človek.
- maja 2008 se je njegovo življenje izteklo v domu onemoglih v Indooroopillyju. Na pogrebu v Mt. Gravattu se je zbrala množica rojakov. Ob grobu, kjer je počival mož s težko, a pokončno življenjsko potjo, so mu zapeli staro slovensko pesem »Gozdič je že zelen« – kot zadnje slovo in tolažbo.
Za njim žalujejo vdova Thelma iz drugega zakona, hčerka Verica ter vnuka Lewis in Nick.
Stanko Plaznik je bil eden izmed mnogih, ki jih je Goli otok zaznamoval za vedno, a hkrati tudi eden tistih, ki so zmogli vstati iz pepela in si v tujini ustvariti novo življenje. Njegova zgodba je opomin, da so krivice in rane zgodovine globoke, a da človeška volja po svobodi nikoli ne ugasne.
Kovček 