Foto: Simbolna ilustracija UI za Pavla Česnika
Ko se je 7. maja 1921 v Ljubljani rodil Pavle Česnik, najmlajši od štirih otrok v družini Karla Česnika iz Drskovč na Notranjskem Krasu, si nihče ni mogel predstavljati, kako bogato in razgibano pot mu bo namenilo življenje. Že v otroštvu je okusil bridkost. Mati ga je zapustila še v osnovnošolskih letih, zato je skrb za gospodinjstvo in otroke prevzela najstarejša sestra Viktorija. Oče Karlo je bil podjeten mož, industrijski obrtnik, ki je imel lastno obrt za izdelovanje mila in pralnih praškov. Starejša sinova sta študirala, toda družinsko življenje je pretresala ena bolečina za drugo.
Ko je Italija leta 1943 razpadla, je oče zbolel za zlatenico in kmalu umrl. Pavle, komaj 22-letni mladenič, se je znašel pred velikim izzivom – prevzel je vodenje družinskega podjetja. V gospodinjstvu mu je pomagala sestra Viktorija, toda težka vojna vihra je zahtevala krvavi davek: brat Milan, študent kemije, je bil 26. junija 1942 v Ljubljani ustreljen kot talec. Ti dogodki so Pavla zaznamovali za vse življenje.
Leta 1944 se je poročil, naslednje leto se mu je rodil sin Peter, a zakon se je hitro razdrl in končal z ločitvijo. Kljub temu je Pavle vztrajal pri podjetju in ga vodil naprej, tudi po spremembi političnega sistema. Čeprav je med vojno sodeloval z Osvobodilno fronto, so novi pritiski na male obrtnike in industrialce postajali vse močnejši. Konec leta 1947 je sprejel odločitev, ki mu je spremenila življenje – prodal je podjetje državi. Del izkupička je skušal skriti v Švici, a so ga ljudje, ki jim je zaupal, izigrali in ostal je skoraj brez vsega.
V zimi 1948/49 se je odločil za drzen korak: v snežni nevihti je ilegalno preplezal Mojstrovko in Jalovec ter pobegnil v Italijo. Po kratkem postanku je prišel v St. Moritz v Švici, kjer je našel delo kot smučarski učitelj v znamenitem hotelu Schweizerhof. Smučanje je bila njegova velika strast, ki mu je v življenju odprla marsikatera vrata.
Po sezoni se je zatekel v taborišče za razseljene osebe, skupaj s prijateljem dr. Milkom Škofičem. Da bi preživela, sta se znašla kot statista v filmskem svetu rimske Cinecittà. Prav tam je Škofič spoznal mlado igralko Gino Lollobrigido, ki je pozneje postala svetovna zvezda. Pavle pa je krenil svojo pot – odločil se je za daljno Avstralijo.
Ob koncu leta 1949 oziroma na začetku 1950 se je izkrcal v Perthu. Tam je spoznal svojo življenjsko sopotnico Bebo, po rodu Srbkinjo, arhitektko po poklicu. Skupaj sta se kmalu preselila v Melbourne, ki je postal njun dom za naslednjih šest desetletij.
Pavle je bil človek širokih obzorij. Govoril je italijansko, nemško, češko in srbohrvaško, kar mu je omogočilo, da je našel službo v zavarovalnici Colonial Mutual Life kot agent. Bil je tudi navdušen fotograf – že na ladji, ki ga je pripeljala v Avstralijo, je delal kot ladijski fotograf. Leta 1956 je doživel enega največjih vrhuncev svoje kariere: postal je osebni fotograf avstralskega premierja Roberta Menziesa in bil tako v središču dogajanja na olimpijskih igrah v Melbournu.
Isto leto se mu je rodil sin Branko, ki je postal ugleden zdravnik z mednarodnim slovesom. Pavletova sestra Viktorija se je v tistem času iz Slovenije preselila v Avstralijo, a jo je smrt žal vzela že v sedemdesetih letih.
Njegova strast do smučanja ni zamrla. Po vojni je med letoma 1945–1948 sodeloval pri razvoju smučarskega športa v Sloveniji, v Avstraliji pa se je tej dejavnosti posvetil s še večjim zanosom. Postal je župan smučarske vasice Mt. Buller v Viktoriji in eden glavnih pobudnikov razvoja smučanja tam. Preko svoje zavarovalnice je podprl tudi ustanovitev službe za reševanje na smučiščih. Pavle je s tem pustil pomemben pečat v avstralskem športnem življenju.
A ni bil le smučar in fotograf. Bil je tudi dejaven član Slovenskega društva Melbourne, velik ljubitelj ribolova in človek, ki je znal povezovati skupnost. Leta 1967 se mu je v Avstraliji pridružil tudi sin Peter iz prvega zakona. Le ta se je po osamosvojitvi Slovenije vrnil v Slovenijo in bil aktiven v slovenskio politiki. Med drugim je bil eden izmed vodilnih članov politične stranje Zares. Neko obdobje pa je bil celo Minister za Slovence po svetu in v zamejstvu pri Vladi Republike Slovenije.V letalski družbi Qantas je ustvaril spoštovanja vredno kariero. Družina je skupaj gradila hiše, potovala, smučala in večkrat obiskala Slovenijo.
Ob prelomu osemdesetih let je Pavle dočakal upokojitev, tik pred osamosvojitvijo domovine. Takrat se je bolj posvetil družini – veselile so ga vnukinje Tiffany, Teresa in Samantha ter pravnuka Sasha in Darcy. Toda življenje mu ni prizaneslo. Nenadna smrt sina Branka pri rosnih 52 letih je bila hud udarec, od katerega si Pavle in njegova Beba nista nikoli povsem opomogla. Ko je tri leta pozneje umrl še Beba, se je Pavle preselil v Dom matere Romane, kjer je preživel zadnje leto življenja.
Tam je sprejemal sveto obhajilo in le dan pred smrtjo še sveto maziljenje. Umrl je mirno v petek, 18. marca 2011. Pogrebni obred je bil 24. marca v kapeli Renowden na pokopališču Springvale, sledila je kremacija. Njegov pepel so raztrosili po Hamilton Islandu v Queenslandu, del pa so ga želeli položiti v njegove ljubljene slovenske gore.
Pavle Česnik je bil človek z mnogimi obrazi: podjetnik, begunec, fotograf, športnik, organizator, družinski človek in Slovenec, ki je v daljni Avstraliji pustil globok pečat. Njegovo življenje, polno preizkušenj, vzponov in padcev, je dokaz, da je moč volje in ljubezen do življenja močnejša od vseh udarcev usode.
Spomin na brata heroja – Milan Česnik
Milan Česnik, Pavletov starejši brat, je bil študent kemije, obetaven mladenič, ki je sanjal o znanstveni poti in življenju, posvečenem raziskovanju. Vojna vihra pa mu je nasilno prekrižala načrte. Tako kot mnogi mladi Slovenci tistega časa se ni mogel sprijazniti z okupacijo in poniževanjem naroda. S svojim znanjem, odločnostjo in pogumom se je pridružil odporniškemu gibanju ter postal del boja proti okupatorju.
Njegova dejavnost ni ostala neopažena. Leta 1942 so ga italijanske okupacijske oblasti aretirale in uvrstile na seznam talcev. Dne 26. junija 1942 so ga v Ljubljani ustrelili skupaj z drugimi nedolžnimi žrtvami. Umrl je kot mladenič, a njegova smrt ni bila zaman. Njegovo življenje je postalo simbol trpljenja in hkrati neomajnega poguma slovenske mladine, ki se je v najtežjih časih uprla močnejšemu sovražniku.
Za Pavla, ki je izgubil očeta, mater in nazadnje tudi brata, je bila Milanova žrtev trajen opomnik, da človek nikoli ne sme izgubiti dostojanstva in da svoboda zahteva ceno. Heroizem Milana Česnika je bil del Pavletove življenjske popotnice – nevidna sila, ki ga je gnala naprej, tudi v izgnanstvo in na novo potovanje čez morja in celine.
Milanov spomin je še danes vreden spoštovanja, saj predstavlja generacijo, ki je s svojo krvjo plačala za prihodnost naroda.
Kovček 