Foto: Simbolna ilustracija UI za Romana Viteza
Roman Vitez se je rodil 28. septembra 1940 v vasi Vrhpolje pri Sežani, na sončni Primorski, v številni družini očeta Alojza in matere Pavline kot najmlajši od enajstih otrok. Že zgodaj je spoznal, da je življenje na Krasu trdo in da bo moral zase in za svojo prihodnost poiskati nove poti. Leta 1957 je prvič odšel v tujino – čez Italijo v Francijo in nato v Nemčijo, kjer je dve leti preživljal kruh z delom. A srce ga je vleklo domov, zato se je vrnil, čeprav je bil skoraj takoj vpoklican v vojsko in 18 mesecev služil v Beogradu.
Nemirna življenjska pot ga je leta 1962 znova popeljala čez mejo. Tokrat je bila odločitev dokončna – iz Italije je odpotoval v Avstralijo, kamor je prispel na ladji Australia. Kot številni drugi slovenski izseljenci je najprej pristal v begunskem centru v Bonegilli. Tam se je začela njegova življenjska pot na novi celini.
Po poklicu je bil zidar – človek, ki je znal iz kamenja in betona graditi temelje, zidove in strehe. Njegove roke so puščale sledi v hišah in stavbah, a tudi v skupnosti, ki jo je pomagal graditi. Leta 1969 se je poročil z Zlato Sojč, rojeno v Ljubljani, ki je mladost preživela blizu Grosuplja. Skupaj sta ustvarila dom in družino, v kateri sta odraščala hčerka Tanja in sin Eddy.
Največjo pripadnost svojemu rodu in Primorski pa je Roman pokazal v delovanju Slovensko-primorskega društva Jadran v Avstraliji. To društvo je postalo njegov drugi dom. V letih 1989–1990 je bil njegov predsednik, z veseljem in ponosom pa se je lotil tudi prostovoljnega dela. »V letu, ko sem bil predsednik kluba, smo veliko delali na prenovi vodovodne napeljave, popravljanju krova in žlebov na ‘Kirnovi koči’, začeli z gradnjo kapelice …« je zapisal ob 40-letnici Jadrana leta 2011. S tem je pokazal, da je bil pravi graditelj – ne le zidar po poklicu, temveč tudi človek, ki je znal povezovati ljudi in utrjevati temelje skupnosti.
Življenje mu je prineslo še eno preizkušnjo – bolezen, ki so mu jo odkrili le leto dni pred smrtjo. Na svoj 72. rojstni dan, 28. septembra 2012, so ga sprejeli v bolnišnico Epping, dva dni kasneje, 30. septembra, pa je mirno zaspal.
V cerkvi Good Shepherd Church v Gladstone Parku so ga pevci zbora Planinka pospremili s pesmijo na pokopališče Keilor.Ob njem žalujeta žena Zlata, hčerka Tanja, sin Eddy z družinama, brat Milan v Sloveniji, sestra Marija v Rimu ter mnogi sorodniki doma in člani društva Jadran. A spomin nanj ostaja – na Romanovo delavnost, njegov primorski značaj, tovarištvo in srce, ki je ostalo zvesto tako rodni zemlji Vrhpole kot slovenski skupnosti v Avstraliji.
Kovček 