Foto: Simbolna iklustracija UI za Gornji trg v Ljubljani , kjer je Pavla Gruden preživela mladost.
Na Valentinovo leta 1921 se je v Ljubljani, v hiši na Gornjem trgu 9, rodila Pavla Gruden. Gornji trg je bil tedaj srce mesta – ozka ulica, polna trgovinic, delavnic in človeškega živžava. S praga njihove hiše je Pavla videla osnovno in meščansko šolo ter tramvajsko linijo, ki je rožljala skozi mesto.
Otroštvo je bilo kljub skromnim razmeram živahno. Na ulici so se srečevali zbiralci cunj in steklenic, brusači z iskrivimi kamni, čevljarji s svojimi lesenimi kopiti. Na vogalu je stala Kajfeževa gostilna, kjer so reveži dobili brezplačen obrok, medtem ko je pek Žužek razveseljeval s toplim vonjem kruha.
Pavlin oče, železničar s Primorske, je bil njen prvi učitelj – naučil jo je brati in pisati ter ji privzgojil ljubezen do knjig. Ko je umrl, je imela šele šest let in pol. To je bil njen prvi veliki udarec, a mati, ki je pomagala v gostilni, je znala obdržati družino skupaj. Pavla je sanjala o baletu, a denarja za šolanje ni bilo. Namesto tega je obiskovala trgovsko šolo in kasneje konservatorij, kjer pa so jo bolj kot note privlačili jeziki in ljudje.
Predvojna Ljubljana je bila polna drobnih čarov. Ob sobotah so stojnice na Mestnem trgu ponujale sadje, zelenjavo in orehe. Otroci so hodili v kino Union ali Komuna, kjer so občudovali prve zvočne filme. Ob nedeljah je godba na pihala igrala na prostem, Ljubljančani pa so se sprehajali po Tromostovju v prazničnih oblekah. Pavla je vse to vpijala vase – glasove, vonjave, prizore, ki so se pozneje zarisali tudi v njene pesmi.
Ko je prišla vojna, je mladostno brezskrbnost pretrgal zapor in prisilno delo v nemški tovarni avtomobilov. Vseeno je znala najti moč v znanju jezikov in v svojem upornem duhu. Čeprav jo je življenje pozneje zaneslo daleč – v Avstralijo – je v srcu ostala deklica z Gornjega trga. Vedno jo je spremljal spomin na tramvaj, na vrvež pred Žužkovo pekarno in na Ljubljano, ki je bila njen resnični dom in vir navdiha.
Kovček 