Foto: Simbolna ilustracija UI za Olivija Turka

Zgodba o Oliverju Turku – slovenskem kralju tobaka iz Queenslanda

Ko se je leta 1954 v prašno vročino avstralskega Queenslanda izkrcal komaj devetnajstletni fant iz Sv. Antona pri Kopru, si gotovo ni predstavljal, da bo tobak zaznamoval vse njegovo življenje – od prvih korakov v novi deželi do zadnjega počitka pod tropskim nebom Mareebe.

Ime mu je bilo Oliver Turk, prijatelji pa so ga po domače klicali Olivijo. V Avstralijo je prišel skupaj s starši, Romanom in Ido Turk, in že v prvih letih so poprijeli za delo na tobačnih poljih v Mareebi. V tistih časih je bil tobak zlata vstopnica v uspeh – kdor je bil priden, je lahko hitro napredoval. In Turkovi so bili priden rod.

Leta 1960 so si že kupili lastno tobačno farmo v kraju Dimbulah. Tam je rasel tobak, ki so ga mnogi kmetje v okolici zavidali. Kot je rada rekla domačinka Milena Cek: “To so bili tisti dobri stari časi, ko si si lahko z delom ustvaril imetje!”

Toda Olivijo ni bil le kmet. Bil je iskalec, ustvarjalec in glasbenik. Za nekaj let ga je pot zanesla v Sydney, kjer je delal kot kotlar in kovinar. S ponosom je pripovedoval, da je sodeloval pri gradnji železne konstrukcije za svetovno znano Operno hišo v Sydneyju – simbol Avstralije, pod katerim se je tako rekoč podpisal tudi Slovenec s Krasa.

Po Sydneyu je vsak večer poprijel še za harmoniko ali kitaro in igral v glasbenih skupinah, ki so nastopale v klubih in dvoranah. Toda kot pravi pregovor:

“Lahko vzameš človeka s kmetije, ne moreš pa kmetije vzeti iz človeka.”

In res – leta 1975 se je vrnil nazaj domov, v vroče polja severnega Queenslanda. Tobak je bil še vedno njegova prva ljubezen.

Tam se je poročil s Siro in rodili so se trije otroci. Prvorojenec Jadran je žal tragično utonil na farmi že kot dveletni otrok – rana, ki nikoli ni zacelila. Toda življenje je šlo naprej. Rodila sta se še sin Boris in hči Sandra, ki sta danes ponosna nosilca njegove dediščine.

Ko je 2. septembra 2015 Olivijo nenadoma preminil v nesreči v Mareebi, se je pri sv. Tomažu zbrala velika skupnost – Slovenci, Avstralci, kmetje, glasbeniki, sosedi. Ljudje, ki so vedeli, da je odšel človek zemlje. Človek, ki je poznal okus prahu, žuljev in tobaka – a tudi zvok glasbe in otroškega smeha.

Danes počiva v Mareebi, pod avstralskim soncem, a v srcu nosi slovensko dušo.

• Avstralija
• Živeli in delali so v Avstraliji