Foto: Simbolizirana ilustracija za delo in življenje Oskar Humarja
Oskar Humar se je rodil 29. maja 1929 v vasi Kal nad Kanalom. Mladeniška radovednost in želja po boljšem življenju sta ga kmalu zanesli daleč od domačih grap. Leta 1950 se je vkrcal na ladjo proti Avstraliji in pristal v Melbournu, vendar se tam ni dolgo zadržal – delo ga je že čakalo na več sto kilometrov oddaljeni Tasmaniji.
Tam je začel svojo prvo zaposlitev v novi deželi – kot obiralec jabolk na enem izmed velikih sadovnjakov, po katerih je Tasmanija slovela. Delo je bilo naporno: od jutra do večera med nasadi, z rokami opraskanimi od vej in hrbtom upognjenim pod težo polnih košar. A med jabolčnimi vrstami se je rodila tudi nežna zgodba — spoznal je domačinko, Tasmanko, s katero sta se poročila. Skupaj sta ustvarila družino in imela tri otroke – hčerko in dva sinova.
Ko se je družina preselila nazaj v Melbourne, je Oskar upal na stabilno življenje, a zakon se žal ni obdržal. Ločitev ga je prizadela, vendar ga ni zlomila. V sebi je še vedno nosil slovensko trmo in veselje do družbe rojakov.
Usoda je hotela, da je znova našel srečo — tokrat na domačih tleh, a spet v daljni Avstraliji. Na obali Jadranskega morja, med obiskom Slovenije, je spoznal Paolo Bisak. Slovensko dekle s podobno življenjsko zgodbo. Leta 1997 sta se poročila in se odločila, da si dom ustvarita tam, kjer je Oskar že davno našel svojo skupnost – ob slovenskem društvu Jadran v Melbournu.
V hiši poleg kluba Jadran sta si uredila toplo, gostoljubno gnezdo. Oskar je postal hišnik posestva, človek za vse – ključar, vrtnar, paznik, prijatelj. Osem let je skrbel za objekt, pomagal pri prireditvah, sprejemal obiskovalce in bil prva oseba, ki jo je srečal vsak, ki je vstopil skozi vrata društva. Ni bil zgolj oskrbnik stavbe – bil je duša dvorišča, tihi opazovalec in včasih tudi glasen pripovedovalec zgodb iz Tasmanije.
Ko je jeseni življenja njegovo telo začelo pešati, je vedel, kje je njegov dom. Umrl je v Caritas Christi Hospice v Kewu 8. maja 2016. Pogrebno slovo je bilo v Fawknerju, nato pa je njegova žena Paula sklenila obljubo, ki jo je Oskar pogosto ponavljal: »Če me že življenje odneslo na drugo stran sveta, naj se vsaj pepel vrne domov.« Tako ga bo ponesla nazaj v Kanal, med griče njegove mladosti.
Naj bo ta zgodba zahvala človeku, ki je življenje razpel med Tasmanijo, Melbourne in rodne Goriške hribe – in ki je največje korenine pognal tam, kjer so bili Slovenci skupaj.
Kovček 