Foto: Simbolna ilustraija UI za prihod Johna Bonnicija v Avstralijo
Ko je leta 1956 ladja Roma izplula iz Sredozemlja( Egipt) proti daljni Avstraliji, je med njenimi potniki stal 29-letni John Bonnici, rojen leta 1926 v Aleksandriji v Egiptu. S seboj ni nosil veliko prtljage, a njegovo znanje, vera in notranji mir so bili bogastvo, ki mu ga ni mogel vzeti nihče. Bil je peti od devetih otrok v ugledni in delavni družini, ki je živela v večkulturnem okolju, kjer so se prepletali jeziki, vere in narodi.
V Aleksandriji se je John šolal v francoskem jeziku in pozneje postal pravi poliglot — govoril je sedem jezikov: italijansko, malteško, grško, špansko, arabsko, angleško in francosko. Bil je tih mož, a za tem zadržanim značajem se je skrival bister um in globoka vera. Aleksandrija, nekoč središče kulture in znanja, se je v petdesetih letih začela spreminjati. Po političnih pretresih, ko je Egipt po letu 1952 zapustilo mnogo Evropejcev, je John začutil, da prihaja čas za nov začetek. Tudi zanj in za mnoge druge potomce sredozemskih družin je bila odločitev težka, a nujna — Egipt, ki ga je poznal iz mladosti, ni bil več isti.
Tako je poiskal novo domovino v Avstraliji, kjer je našel mir, delo in skupnost, ki ga je sprejela. Leta 1965 se je poročil s Santino Ferraro v cerkvi St. John the Baptist v Clifton Hillu, kjer je pozneje preživljal številne pomembne trenutke svojega življenja — od družinskih praznovanj do zadnjih molitev.
John in Santina sta si ustvarila topel dom, v katerem sta vzgajala sina Edwarda ter hčerki Evelyn in Anne Maree. Družina je živela skromno, a v medsebojnem spoštovanju in veri. John je bil znan kot tih, globoko veren in razgledan človek, ki ni veliko govoril, a so njegove besede vedno nosile težo modrosti.
Njegov sin Edward je našel življenjsko sopotnico v Barbari Brožič, Slovenki po rodu. Prav ta vez je Johnovo življenje nežno povezala tudi s slovensko skupnostjo. Družina je občasno prihajala v slovensko cerkev v Kew, kjer so se z veseljem pridružili bogoslužju in druženju. John je znal ceniti Slovenke in Slovence — njihove pesmi, preprostost in tiho vztrajnost. Pogosto je dejal, da »jezik ni tisto, kar nas ločuje, ampak srce, ki razume drugega«.
Ko se je njegova življenjska pot sklenila 19. februarja 2017 v bolnišnici Austin Hospital v Heidelbergu, je ob njem bil duhovnik p. Mihael Vovk, Njegov miren odhod je bil v skladu z njegovim življenjem — tiho, dostojanstveno in spravljeno.
V spominu njegovih bližnjih ostaja podoba moža, ki je s svojo mirnostjo povezoval svetove — Egipt in Avstralijo, Malto in Slovenijo, vero in razumevanje. Njegovo življenje je bilo most čez morje, ki ločuje in hkrati povezuje.
Kovček 