Foto: Simbolna ilustracija UI za Jožeta Vitežnika
V zalivu Coogee blizu Sydneyja je tistega petkovega večera, 17. marca 2017, sonce zahajalo nad tihim morjem. Jože Vitežnik, mož, ki je imel rad življenje, delo in morje, je tako kot že neštetokrat prej zaplaval v valove, kjer je našel svoj mir. A tokrat se iz morja ni več vrnil. Njegovo življenje se je sklenilo tam, kjer se je vedno počutil svobodnega – v vodi.
Jože se je rodil 6. decembra 1939 v Podnanosu, takrat še imenovanem Sveti Vid pri Vipavi. Bil je šesti, najmlajši sin v številčni družini, ki jo je pozneje dopolnila še sestra Boža. Življenje v povojnih letih ni bilo lahko – polno je bilo dela, odrekanja in skrbi. A prav ta trdota mu je vcepila delavnost, skromnost in vztrajnost, ki so ga spremljale vse življenje.Po osnovni šoli v domačem kraju se je izučil za mizarja in nekaj časa delal v Obrtni mizarski zadrugi v Vipavi. Mladostno obdobje pa mu ni prizanašalo – pri dvajsetih letih mu je umrla mama Antonija, skoraj sočasno pa je prejel poziv za služenje triletnega vojaškega roka v jugoslovanski mornarici. Namesto vojaške službe je izbral pot svobode – februarja 1960 je pobegnil v Italijo. Krajši čas je preživel v Trstu in nato v begunskem taborišču v Salernu, od koder je konec istega leta odpotoval v Avstralijo k bratu Vinku.
V Sydneyju je najprej opravljal različna težka dela, največkrat kot tesar na gradbiščih. Bil je natančen, močan in zanesljiv delavec. V želji po boljšem zaslužku se je kmalu odpravil na znameniti projekt Snowy Mountains, kjer so gradili velik hidroenergetski sistem – eden najambicioznejših v zgodovini Avstralije. Tam ga je doletela huda prometna nesreča, iz katere je po čudežu preživel. Dolgotrajno okrevanje ga ni zlomilo; vrnil se je v Sydney, kjer je začel novo poglavje svojega življenja.
Leta 1981 se je zaposlil pri sydneyskih železnicah, kjer je kot vzdrževalec vlakov vestno delal kar šestintrideset let – vse do svoje smrti. Bil je delaven, natančen in vedno pripravljen pomagati sodelavcem.
Jože je živel preprosto, a bogato življenje. Bil je samec, brez žene in otrok, a nikoli osamljen. Obkrožen je bil s prijatelji, sodelavci in predvsem s svojimi spomini na domovino, ki jo je neizmerno ljubil. Pogosto se je vračal v rodni Podnanos, kjer so ga čakali sorodniki in vonj po vipavskem vetru.
Bil je mož, ki je cenil skromnost, poštenje in preprostost. Rad je imel naravo, posebej cvetje – njegove lilije so bile njegov ponos. Še bolj kot rože pa je ljubil morje. Morda prav zato ni naključje, da je prav morje tistega večera postalo njegovo zadnje zatočišče.
Jožetovo življenje ni bilo zaznamovano z velikimi besedami ali častmi, ampak z delom, zvestobo in notranjim mirom. Na njegovo zadnjo pot so ga pospremili prijatelji in rojaki v cerkvi sv. Rafaela v Merrylandsu, nato pa so njegove posmrtne ostanke vrnili v domovino – v Podnanos, kjer je našel večni mir pod domačo zemljo, ki jo je vedno nosil v srcu.
Kovček 