Foto: Simbolna fotografija UI za Štefana Kolmana
Štefan Kolman se je rodil 7. avgusta 1931 v vasi Dolič pri Kuzmi v Prekmurju. Otroštvo je zaznamovala vojna – najprej slovenska šola, nato prisilni prehod v Madžarsko, ker si je okupator skušal znova prilastiti Prekmurje. Lakota, negotovost in težko delo so spremljali njegovo mladost. Ko je vojna minila, izboljšanja skoraj ni bilo – revščina po vaseh je mnoge mlade gnala od doma. Štefan je šel najprej v Dravograd, kjer se je izučil za zidarja, nato pa je služil kruh kjerkoli je bilo dela: na Reki, v Slovenski Istri in obalnih mestih. Leta 1955 je v Izoli spoznal Zinko Osovnikar, s katero se je leto pozneje poročil. Rodil se jima je sin Vlado, skrb pa sta imela tudi za Zinkino hčerko Judito.
Beg iz Evrope – pot, ki je mejila na pustolovščino
Leta 1956 so se podali v Italijo. Ker so živeli blizu meje, so obmejne prepustnice omogočile odhod brez tihotapstva. A idila obljubljene nove poti se je hitro spremenila v življenje po taboriščih, kjer so prosilci za emigracijo čakali brez jasnega odgovora. Judito so oblasti celo vrnile v Slovenijo in dolgo ni kazalo, da se bodo kamorkoli premaknili.
Ko se je skazalo, da Italija ne bo odprla poti naprej, sta se z Zinko odločila za premik v Francijo, kjer je živela njena sestra. Novembra 1958 so se z malim sinom na ramenih, ponoči, v neurju, premočeni od dežja in toče, peš podali čez gorato mejo. Brez zemljevidov, brez spremstva, samo z upanjem, da za Francijo ne stoji kak nov zid. Uspelo jim je priti do Nice, kjer so začasno našli zatočišče.
Tam so prejeli možnost za izselitev v Avstralijo. Na ladjo Aurelia so stopili 1. maja 1959. Pot čez ocean je bila dolga, a prvič po mnogih letih je bilo več upanja kot strahu. V Melbournu so izstopili kot družina brez imetja, a z zavedanjem, da so pustili Evropo za seboj za vedno.
Zidar, ki je zidanje spremenil v poslanstvo
Iz Melbourna so jih z vlakom poslali v Adelaido, kjer je že živel Štefanov brat Tone. Tam se je družina razširila – rodili so se Billy, Margareth in najmlajši sin Štefan. Komaj je stopil na avstralska tla, je Štefan vzel zidarsko žlico v roke. Ni čakal, ni iskal izgovorov – začel je zidati hiše zase in za druge.
Leta 1968 je ustanovil svoje podjetje. Sezidal je več družinskih hiš, v katerih so nekaj časa živeli, jih potem prodali in z denarjem gradili nove. Sčasoma je njegovo ime v slovenski skupnosti postalo sinonim za dobro, zanesljivo in pošteno delo. Pomagal je tudi tam, kjer ni bilo koristi – pač tam, kjer je bila potreba.
Ob 35-letnici slovenske cerkve so ga obiskali nadškof iz Ljubljane p. Stane, provincial p. Marjan in drugi. Takrat se je zasmejal in brez hvaležnosti rekel:
»Ja, sem sezidal slovensko cerkev in dva slovenska kluba.«
Kot bi govoril o dveh zidovih ali stopnišču – a šlo je za kulturno in duhovno središče Slovencev v Adelajdi. Pri delu sta mu pomagala brat Tone in sin Billy. Družinsko in rojakovsko znanje je ustvarjalo temelje neke skupnosti, ne le zidov.
Celo v poznih letih so njegovi sinovi delali popravila in ureditve v stavbah, ki jih je oče postavil. Ko so leta 2019 zanj pripravili majhno stanovanje v nekdanji zakristiji, so sinovi rekli: »Oče je to zidal – zdaj mu mi tukaj pomagamo živeti.«
Zadnja leta sta z Zinko živela v Happy Valley. Ko se zaradi onemoglosti ni mogel več vračati domov, se je preselil v bližnji dom za starejše. Zinka ga je dnevno obiskovala – tudi večkrat na dan. Štefan je počasi slabel, a ostal duhovno trden. Umrl je 14. januarja 2020, le nekaj dni pred 89. rojstnim dnevom.
Človek, ki je sezidal življenje
Na pogrebni maši 23. januarja 2020 v cerkvi, ki jo je sam zgradil, so se zbrali svojci, rojaki in prijatelji. Nato so ga pospremili na pokopališče Centennial Park.
Za njim je ostala žena Zinka, sinovi Vlado, Billy in Štefan, hči Margareth ter deset vnukov in osem pravnukov. V Sloveniji pa Judita, ki jo je vse življenje imel za svojo.
Štefan Kolman ni bil le zidar – bil je ustvarjalec domov, mostov in zanesljivega temelja za svoje ljudi. Njegova življenjska zgodba je tlakovana z blatom begunskih poti, udarci kladiva in ponosom človeka, ki je znal iz nič sezidati skupnost.
Kovček 