Foto: Simbolna fotografija UI za Alkojza Ambrožiča
Alojzij Ambrožič se je rodil 6. februarja 1931 v Smrjah pri Ilirski Bistrici. Bil je eden izmed treh otrok v družini in že v mladosti se je izučil za kovača – poklic, ki je doma pomenil znanje, spretnost in spoštovanje. V številnih delavnicah Primorske so takšni mojstri iz železa ustvarjali vse, od orodja do podkv in gospodinjskih pripomočkov.
Toda po vojni so se razmere v Jugoslaviji za mnoge zaostrile. Leta 1959 je Alojzij sprejel odločitev, ki je spremenila njegovo življenje – odšel je v Avstralijo. Njegov prvi postanek na tujih tleh je bilo veliko naselitveno taborišče Bonegilla, globoko v notranjosti države, blizu meje med Viktorijo in Novim Južnim Walesom.
Bonegilla – pristanek v neznano
Bonegilla je bilo največje migrantsko središče v Avstraliji po drugi svetovni vojni. Tja so prihajali številni Evropejci – Italijani, Nemci, Nizozemci, Poljaki, Jugoslovani, Madžari in drugi. Barake so bile nekdanji vojaški objekt: dolgo vrstne spalnice iz lesa in pločevine, skupne jedilnice, osnovna ambulanta, prašni dvori in preproste sanitarije.
Emigranti niso mogli izbirati, kaj bodo delali. Avstralska vlada je uvedla t. i. dvoletno delovno obvezo: vsak, ki je prišel v državo s pogodbo o preselitvi, je moral sprejeti delo, ki mu ga je določila država. Ne glede na izobrazbo ali poklic doma – inženirji, kovači, krojači, študenti, vozniki, mizarji – vsi so morali najprej »oddelati svoj dolg«.
Moške so najpogosteje razporejali na težka fizična dela: v rudnike, na železniško gradnjo, pri cestnih projektih ali na obdelavo zemlje v oddaljenih krajih. Ženske so pogosto delale v pralnicah, bolnišnicah, tovarnah ali v kuhinjah. Za mnoge je bila izkušnja kulturni šok – nova klima, angleščine niso znali, hrana je bila tuja, socialna osama velika.
Od kovača do sekača sladkornega trsa
Alojzij, kovač po poklicu, se je znašel pred trdo resničnostjo. Po nekaj tednih v Bonegilli so ga – skupaj s številnimi drugimi Slovenci – poslali v Queensland, kjer je Avstralija nujno potrebovala delavce na plantažah sladkornega trsa. Na tropskem severu ga je čakalo popolnoma drugačno življenje: vlaga, vročina, žgoče sonce in visoko trsovje, v katerem so se skrivale tudi kače.
Delo je potekalo od jutra do večera. Sekači so ročno sekali trs, ga nalagali na vagone, čistili polja in kurili odvečne ostanke. Pogosto je pripovedoval, kako naporno je bilo delati v takih razmerah – še posebej za nekoga, ki je bil navajen dela ob nakovalu in ognju, ne pa med žgočim soncem in kačami.
Toda ta prisilni začetek je bil pogoj, da je smel v Avstraliji ostati.
Dom, družina in življenje v novi deželi
Ko je dvoletna delovna obveznost minila, si je Alojzij začel urejati življenje po svoje. Leta 1961 se je poročil s Stanislavo. Istega leta se jima je rodila prva hčerka Irene, leta 1967 pa še Sandra. Z družino so živeli v Mt. Waverleyju in se vključili v slovensko skupnost v Viktoriji.
Njegovi vnuki ga danes ohranjajo v nežnem in toplem spominu. Obiski pri starih starših so bili vedno posebni: babičina piščančja juha, dedkova izvirna domislica, da je vanjo kdaj zamešal limonado, partije biljarda na mali mizi, sprehodi s psi in delo na vrtu, kjer je gojil zelenjavo po starem slovenskem običaju.
Njegova posebnost pa je bila domača šnopsarca. V garaži je imel pravi mali laboratorij za žganjekuho – včasih bolj slovenski kot avstralski. Kot je zapisal vnuk Joel, »nisi smel kar vsakdo vstopiti tja – moral si biti na njegovi dobri strani.«
Zadnje leto in slovo
Alojzij Ambrožič je umrl v nedeljo, 29. oktobra 2023, v domu za ostarele BlueCross Livingstone Gardens v Vermont Southu. Slovo je potekalo 14. novembra 2023 s sveto mašo v cerkvi v Kewju, nato so ga pokopali na pokopališču Springvale Botanical Cemetery.
Za seboj je pustil hčeri Irene in Sandro, vnuke Joela, Rubena in Liama ter brata Franca v Sloveniji. Spomin nanj ostaja zgodba o možu, ki je zapustil domače ognjišče, pogoltnil težak začetek pod tropskim soncem, a si ustvaril življenje, v katerem je bilo prostora za delo, družino, vrt, prijatelje in dobro kapljico.
Kovček 