DFoto: Simbolna ilustracija UI za Stanislava Ferjančiča
Stanislav Ferjančič se je rodil 1. maja 1928 v vasi Manče pri Vipavi, v župniji Goče, očetu Janezu in materi Katarini, roj. Semenič. Bil je eden od desetih otrok v številčni in delavni primorski družini, ki jo je močno zaznamoval čas po drugi svetovni vojni. Mlademu Stanislavu domače okolje ni moglo ponuditi pravega dela, zato se je, tako kot mnogi iz tiste generacije, odločil za pot čez mejo – najprej v Italijo, od tam pa je leta 1952 odšel v Avstralijo.
Prva leta so bila težka. Opravljal je razna fizična dela in se postopoma prebijal v novem okolju. Z vztrajnostjo in pridnostjo si je pridobil ugled zanesljivega delavca ter kmalu dobil priložnost, da se zaposli pri velikem projektu gradnje hidroelektrarn v gorovju Snowy Mountains. Tam je ostal kar trinajst let – obdobje, ki je odločilno zaznamovalo njegovo življenje. Trdo delo v neizprosnih razmerah, daleč od doma in družine, ga je oblikovalo v človeka, ki je znal ceniti preprostost, tovarištvo in pomoč sočloveku.
Po vrnitvi v Sydney se je zaposlil pri različnih mehanskih delih, vendar je ostal tesno povezan s slovenskimi rojaki. Postal je dejaven član Slovenskega kluba Triglav, kjer je bil vedno pripravljen pomagati – pri popravilih, pri pripravi prireditev ali pri vsakdanjih opravilih, ko je bilo treba. Njegovi prijatelji so se spominjali, da nikoli ni odrekel pomoči, četudi je moral pogosto zaviti s svoje poti. Bil je človek z odprtim srcem in tihim, a zanesljivim značajem.
V zakonu z ženo Marо, rojeno Stock, po rodu iz Kranja, je našel življenjsko oporo in razumevanje. Skupaj sta si ustvarila dom, ki je bil vedno odprt za prijatelje in znance. V življenju nista pozabila na svoje korenine – ob praznikih in srečanjih je Stanislav rad obujal spomine na domačo Vipavsko dolino.
Ko je v zrelih letih zbolel za rakom, se je bolezen razvila hitro – trajala je le dobra dva meseca. Umrl je 25. avgusta 2000 v bolnišnici v Fairfieldu, . Pokopan je bil na novem delu pokopališča v Rockwoodu, ob spremstvu številnih rojakov in prijateljev, ki so mu prišli izkazat zadnje spoštovanje.
Za njim so žalovali žena Mara, brat Janez, sestra Marija, ki je živela v Melbournu, dve sestri v domačih Mančah, ena v Trstu ter številni sorodniki po svetu.
Njegova življenjska pot – od vipavskih gričev do snežnih gora Avstralije – je bila pot trdega dela, poštenosti in nesebične pomoči ljudem.
Kovček 