Foto: Simbolna ilustracija UI za Jakoba Božiča
Ko je Jakob Božič avgusta leta 1956 stopil na avstralska tla, ni mogel vedeti, da bo v tej daljni deželi ob Tihom oceanu našel tako trdno življenjsko pot in dom, ki bo poln topline, dela in gostoljubja. Rodil se je 1. avgusta 1933 v Brestanici ob Savi, kraju, kjer sta pridnost in spoštovanje do dela del vsakdana. Prav te lastnosti so ga spremljale vse življenje, tudi tedaj, ko je kot mlad Slovenec prišel v Avstralijo, poln poguma in upanja.
Najprej se je zaposlil pri gradnji hidroelektrarn v Snowy Mountains, velikem državnem projektu, kjer so si kruh služili številni naši rojaki. Trdo delo v goratem svetu mu je dalo samozavest in izkušnje, obenem pa je v njem tlela želja po drugačnem življenju – po ustvarjanju prostora, kjer bi se ljudje srečevali ob hrani, pesmi in prijateljstvu.
V Sydneyju se je naselil v Maroubri, tam spoznal Ljudmilo Drmoto in se z njo leta 1965 poročil v Paddingtonu. Skupaj sta bila izjemno podjetna – najprej sta vodila restavracijo v Wollongongu, ki je hitro postala priljubljeno zbirališče Slovencev in drugih priseljencev. Gostje so se radi vračali ne le zaradi okusne hrane, ampak predvsem zaradi njune prijaznosti, odprtosti in občutka domačnosti, ki ju je znal ustvariti le Jakob.
Ko sta kasneje kupila zemljišče v Kanahooki, sta tam zgradila novo restavracijo – še bolj prostorno in domačno. Tam je Jakob našel svoj pravi poklicni mir: goste je pozdravljal z nasmehom, skrbel za vsak detajl in se veselil vsakega obiskovalca. Bil je človek, ki je v hrani videl priložnost za druženje in povezovanje, v gostilni pa prostor, kjer se prepletata delo in veselje do življenja.
Z Ljudmilo sta bila znana tudi po svoji velikodušnosti – duhovniki in rojaki so bili pri njima vedno dobrodošli. Ob vsakem obisku je dišalo po domačih jedeh, slišal se je smeh in pogovor o domovini. Njuna pripravljenost, da del zemljišča v Kanahooki odstopita za gradnjo slovenske kapele, priča o njuni iskreni povezanosti s slovensko skupnostjo in želji, da bi vera in narodna pripadnost imeli svoj kotiček tudi pod južnim nebom.
Jakob Božič je umrl 15. septembra 2001 v Daptu pri Wollongongu. Pogrebna maša je bila v Daptu, nato so ga položili k večnemu počitku na pokopališču Lakeside v Kanahooki, nedaleč od kraja, kjer je preživel najlepša leta svojega življenja – med ljudmi, ki so ga spoštovali in imeli radi.
Njegovo življenje je bilo zapisano v delu, zvestobi in gostoljubju – lastnostih, ki jih je prinesel iz rodne Brestanice in jih ohranil vse do konca.
Kovček 