Foto: Simbolna ilustracija UI za Miroslava Celina
Ko je 12. novembra 2001 v Brisbanu ugasnilo življenje Miroslava Celina, so mnogi rojaki in prijatelji začutili, da so izgubili človeka, ki je bil sinonim za pridnost, poštenje in dobro voljo. Rodil se je 29. maja 1931 v vasi Kuteževo pri Ilirski Bistrici staršema Alojziju in Štefaniji. Otroštvo je preživljal v času, ko je Primorska še vedno dihala pod italijansko oblastjo – do 11. leta je hodil v italijansko šolo, nato pa se je kot komaj štirinajstletni deček v Reki začel učiti avtokleparskega poklica. Že tedaj so njegove spretne roke in natančnost napovedovale poklicno pot, ki jo bo nosil v srcu vse življenje.
Leta 1950 se je odločil za drzen korak – za beg čez mejo. A pot v svobodo se je hitro končala, saj so ga ujeli in zaprli. Eno leto kasneje mu je uspel pogumen pobeg iz zapora: tri dni je bežal brez hrane in spanja, oblečen še vedno v zaporniško obleko, dokler ni prispel v Italijo. Tam mu je mednarodna begunska organizacija pomagala, da je septembra 1951 vkrcan na ladjo Skabrin odpotoval v daljno Avstralijo – v novo življenje.
Na začetku je delal pri sekanju sladkorne trstike v severnem Queenslandu, a kmalu je sledil svojemu poklicnemu poslanstvu. V Brisbanu je začel znova kot avtoklepar in avtoličar, delo, ki ga je opravljal kar petintrideset let. Leta 1967 si je s prihranki in znanjem ustvaril lastno delavnico Miro’s Bodyworks v Petrie Terrace, nedaleč od središča Brisbana. Njegova delavnica je kmalu postala znana po kakovostnem delu in poštenem odnosu do strank – »Miro« je bil mojster, ki je vsakemu avtomobilu vdahnil novo življenje.
Na eni izmed slovenskih zabav je spoznal Frido Iskra iz Zabiča pri Ilirski Bistrici. Ljubezen je hitro dozorela, in po osmih mesecih zaroke sta se 6. januarja 1956 poročila v brisbanski stolnici. V zakonu sta se jima rodili dve hčerki – Wilma in Marijana (Jana). Družina se je leta 1969 preselila v Wynnum, kjer sta ustvarila topel dom in ohranila vezi s slovensko skupnostjo.
Miro Celin je bil dolga leta povezan s slovenskim društvom Planinka v Brisbanu. Društvo mu je pomenilo drugo družino. Bil je njegov aktiven član, pet let v odboru, od tega dve leti predsednik in tri leta tajnik. V prostem času je pomagal pri organizaciji prireditev, sodeloval pri obnovi doma Planinke in bil vedno pripravljen prijeti za delo. Njegova energična narava in radost do življenja sta navdihovala mnoge rojake.
Kljub uspehu in priznanju v delavnem svetu je ostal skromen in preprost človek, ki je znal ceniti prijateljstvo, družino in domače korenine. Po upokojitvi ga je doletela huda bolezen, ki jo je sprejel z mirnostjo in pogumom. Ob njegovem pogrebu 16. novembra 2001 v cerkvi Angelov varuhov v Wynnumu se je zbrala skoraj vsa slovenska skupnost v Brisbanu – pričevanje, koliko je pomenil ljudem.
Miroslav Celin je za seboj pustil sled delavnih rok, iskrenega nasmeha in prijateljskega duha. Bil je eden tistih slovenskih priseljencev, ki so z znanjem, trudom in značajem pustili neizbrisen pečat v avstralski skupnosti in slovenskem društvu Planinka.
Kovček 