Foto: Simbolna ilustracija UI za Ivana Valenčiča
Ivan Valenčič se je rodil 14. februarja 1934 v Ljubljani. V mladosti ga je pritegnil svet umetnosti, zato je začel študirati kiparstvo, ki je postalo njegova prva strast in notranje poslanstvo. Njegove roke so že zgodaj kazale občutek za obliko, ravnotežje in lepoto – lastnosti, ki so ga spremljale vse življenje, ne glede na delo, ki se ga je kasneje lotil.
Leta 1956 je v februarju prispel v Melbourne. Po kratkem bivanju v taborišču Bonegilla je kmalu začel delati v tovarni pip, vendar se v industrijskem okolju ni našel. Umetniška žilica ga je kmalu vodila na druga pota – v svet narave in krajinske umetnosti. Začel je urejati vrtove in zelenice, kjer je svojo kiparsko natančnost prenesel v linije in oblike naravnega prostora. Njegovo delo je pustilo trajne sledi – med prvimi večjimi nalogami je bilo urejanje zelenic za olimpijske igre v Melbournu leta 1956, kasneje pa tudi sajenje cipres ob poti do vojaškega spomenika Shrine of Remembrance, ki še danes krasijo to znamenito melbournško alejo spomina.
V mestu in okolici je ostalo mnogo vrtov, parkov in zelenih kotičkov, ki nosijo pečat njegovega občutka za skladnost in lepoto. Sredi šestdesetih let se je povezal tudi s slovensko skupnostjo v St. Albansu, kjer je bil več let dejaven v slovenskem društvu. Tam je s svojim umetniškim smislom uprizoril več gledaliških iger, oblikoval sceno in poskrbel za mnoge kulturne prireditve, ki so krepile slovenski duh med rojaki.
Po letu 1974, ko je zbolel za sladkorno boleznijo, se je moral odpovedati delu na prostem. A ustvarjalnosti ni nikoli opustil. Z veliko potrpežljivostjo in vztrajnostjo je začel izdelovati okrasne predmete iz cementa in gline – vrtne figure, posode in druge umetelne oblike, ki so našle pot v številne domove. Bil je človek, ki je znal prepoznati lepoto v preprostih stvareh in jo spremeniti v trajno sled svojega dela.
Ivan je ostal zvest domovini, čeprav se vanjo nikoli več ni vrnil. Srce pa mu je vedno zaigralo, ko je lahko sprejel obisk iz Slovenije – sester Cvetke in Vijolice ter svaka Joža, ki jih je po dolgih 37 letih srečal v Avstraliji. Kasneje sta ga obiskali tudi nečakinji iz Ljubljane.
V zadnjih letih se mu je zdravje slabšalo, a njegova volja in mirnost sta ostali trdni. Kljub dializam in telesnim omejitvam je ohranjal notranjo moč, ki je izžarevala iz njega vse do zadnjih dni. Umrl je 5. novembra 2004 na svojem domu v Taylors Hillu. Molitve in pogrebna maša so bile opravljene v kapeli zavoda Tobin Brothers v St. Albansu, nato pa je bil pokopan na pokopališču Keilor.
Za njim žalujeta žena Olga, po rodu iz Ukrajine, s katero sta bila poročena 37 let in jo je naučil tekoče govoriti slovensko, sin Daniel ter hči Suzy, poročena z Paulom Millsom, ki imata tri otroke – Jacka, Michaela in Mirando. V Ljubljani živi njegova sestra Cvetka Miklošič.
Ivan Valenčič je bil človek ustvarjalnih rok in velikega srca – kipar, vrtnar in umetnik, ki je znal iz zemlje in kamna, svetlobe in rastlin oblikovati harmonijo. V njegovih parkih in zelenicah se še danes zrcali ljubezen do narave, do umetnosti in do domovine, ki jo je nosil v sebi vse življenje.
Kovček 