Foto: Simbolna ilustracija UI za Petra Vuleto
Dne 11. maja 2004 je v Wollongongu umrl Peter Vuleta, doma iz vasi Otok pri Splitu. Rodil se je 22. marca 1935, v kamniti dalmatinski pokrajini, kjer so ljudje vajeni trdega dela, sonca in burje, a tudi morja, ki jim daje moč in upanje. Iz tistih krajev je Peter ponesel s sabo ljubezen do življenja, veselje do družbe in značilno dalmatinsko toplino, ki jo je prinašal med rojake tudi v daljni Avstraliji.
Ko je zapustil rodno Dalmacijo in prišel v Avstralijo, se je naselil v Wollongongu, mestu, ki je mnogim priseljencem postalo nov dom. Tam je srečal Aniko, rojeno Grabrovec, po rodu Ljubljančanko iz Šiške, ki je s svojo odločnostjo in delavnostjo odprla frizerski salon v Daptu. Bila je energična, topla in hkrati umirjena — prava nasprotja, ki so se v njunem zakonu dopolnjevala in bogatila.
Peter, Dalmatinec, vajen morja, rib in kamna, ter Anika, Ljubljančanka z mehkobo in urejenostjo mesta, sta bila na prvi pogled različna svetova. A prav v teh razlikah sta našla ravnotežje. On je prinašal humor, sproščenost in glasbo juga, ona pa skrb, natančnost in severnjaški red. Skupaj sta ustvarila topel dom, v katerem se je prepletal vonj po morju in po ljubljanskih vrtovih, glas dalmatinske pesmi in pogovor v mehkem slovenskem jeziku.
Njuno življenje je bilo zaznamovano z delom, vztrajnostjo in ljubeznijo do družine. Peter je vedno znal pomagati ženi pri njenem poslu, obiskoval frizerski salon, kjer so se zbirali znanci, in se veselil ob družbi rojakinj in rojakov, ki so jih povezovale skupne izseljenske izkušnje. Skupaj sta vzgojila sina Branka, ki je bil njun ponos in dokaz, da se lahko iz dveh svetov rodi nova, povezana zgodba.
Ko je Petru 14. maja 2004 v hrvaški cerkvi v Figtreeju zadonela pogrebna maša, se ga je marsikdo spomnil kot človeka odprtega srca, prijaznega soseda in zvestega moža. Čeprav po rodu ni bil Slovenec, je bil s svojim življenjem in zvestobo družini del tiste skupne zgodbe Slovencev in Hrvatov, ki so v Avstraliji ustvarjali nov dom — združeni v delu, spoštovanju in medsebojni ljubezni.
Dne 11. maja 2004 je v Wollongongu umrl Peter Vuleta, doma iz vasi Otok pri Splitu. Rodil se je 22. marca 1935, v kamniti dalmatinski pokrajini, kjer so ljudje vajeni trdega dela, sonca in burje, a tudi morja, ki jim daje moč in upanje. Iz tistih krajev je Peter ponesel s sabo ljubezen do življenja, veselje do družbe in značilno dalmatinsko toplino, ki jo je prinašal med rojake tudi v daljni Avstraliji.
Ko je zapustil rodno Dalmacijo in prišel v Avstralijo, se je naselil v Wollongongu, mestu, ki je mnogim priseljencem postalo nov dom. Tam je srečal Aniko, rojeno Grabrovec, po rodu Ljubljančanko iz Šiške, ki je s svojo odločnostjo in delavnostjo odprla frizerski salon v Daptu. Bila je energična, topla in hkrati umirjena — prava nasprotja, ki so se v njunem zakonu dopolnjevala in bogatila.
Peter, Dalmatinec, vajen morja, rib in kamna, ter Anika, Ljubljančanka z mehkobo in urejenostjo mesta, sta bila na prvi pogled različna svetova. A prav v teh razlikah sta našla ravnotežje. On je prinašal humor, sproščenost in glasbo juga, ona pa skrb, natančnost in severnjaški red. Skupaj sta ustvarila topel dom, v katerem se je prepletal vonj po morju in po ljubljanskih vrtovih, glas dalmatinske pesmi in pogovor v mehkem slovenskem jeziku.
Njuno življenje je bilo zaznamovano z delom, vztrajnostjo in ljubeznijo do družine. Peter je vedno znal pomagati ženi pri njenem poslu, obiskoval frizerski salon, kjer so se zbirali znanci, in se veselil ob družbi rojakinj in rojakov, ki so jih povezovale skupne izseljenske izkušnje. Skupaj sta vzgojila sina Branka, ki je bil njun ponos in dokaz, da se lahko iz dveh svetov rodi nova, povezana zgodba.
Ko je Petru 14. maja 2004 v hrvaški cerkvi v Figtreeju zadonela pogrebna maša, se ga je marsikdo spomnil kot človeka odprtega srca, prijaznega soseda in zvestega moža. Čeprav po rodu ni bil Slovenec, je bil s svojim življenjem in zvestobo družini del tiste skupne zgodbe Slovencev in Hrvatov, ki so v Avstraliji ustvarjali nov dom — združeni v delu, spoštovanju in medsebojni ljubezni.
Kovček 